Preizpraševanje odrskega izraza

»Zanimale so me predstave, ki poskušajo artikulirati tudi svet zunaj teksta oziroma uprizoritve ali gledališča kot takega, in predstave, ki za to artikulacijo iščejo – in v veliki meri tudi najdejo – nova izrazna sredstva,« je svoj izbor tekmovalnega programa za Festival Borštnikovo srečanje utemeljil selektor Blaž Lukan.

Lukan si je v preteklem koledarskem letu ogledal okoli sto predstav, izbrane so kolikor je mogoče upoštevale dva kriterija: kontekst in preizpraševanje odrskega izraza. Po njegovih besedah se je po koronskem premoru stanje v domačem gledališkem obratu očitno stabiliziralo. »To ne pomeni, da je idealno, zagotovo pa je produktivno. V vsebinskem smislu se je skozi ogled predstav pokazalo, da me najbolj zanima gledališče, ki se naseli v svet kot njegov živi vztrajnik, v njem poišče ali proizvede znake ali oprijemališča za nove možnosti delovanja, koeksistence, preživetja,« je dejal.

V tem pogledu se mu je pokazalo kot najbolj intrigantno – povedano z nekaj pretiravanja – gledališče z izvršno močjo. Bolj kakor vase zaprto estetsko, meščansko gledališče, ki se kljub več kakor stoletni moderni in postmoderni izkušnji še vedno utemeljuje v odnosu do dramske predloge, potemtakem izstopa gledališče, ki ozke dramske prostore demontira in penetrira v družbeni prostor, marsikdaj zgolj tako, da odseva, zrcali njegova protislovja, velikokrat pa, tudi če še tako naivno, predlaga novo redistribucijo vrednot v njem in nove družbene paradigme.

Duhovita montaža

Večina predstav se po Lukanovih besedah osredotoča na subjekte, ki odražajo sodobnega človeka z razpršenim fokusom in s temeljno nemočjo v družbenih vlogah. »Tako se predstave v letošnjem izboru najsibo subtilno, neposredno ali metaforično zadirajo v družbena, družinska, partnerska razmerja, v zatiralske sisteme, v na videz neprebojno korporativno in medijsko realnost ter v srce različnih zanikovalskih mehanizmov rasizma, seksizma, homofobije, ksenofobije ... in pri tem izpostavljajo eno od najizrazitejših tem izbora, delno pa tudi nabora, temo nasilja,« je poudaril Lukan in izpostavil premišljen gledališki jezik, ki je »pogosteje kot dramski snovalen, pogosteje kot klasičen ali tradicionalen sodoben, celo povsem današnji, in pogosteje kakor grajen sproti improviziran, zanašajoč se na primarno aluzijo bolj kakor na kompleksne in transparentne znake, pri čemer se bolj kakor v njihovo čisto invencijo zateka v njihovo domiselno zapletanje in duhovito montažo.«

Kot je poudaril, je v letošnjem naboru nekoliko pogrešal več kompleksnejših predstav v nevladni produkciji, čeprav se zaveda, da za to obstajajo tudi objektivni razlogi. »Vesel sem bil zaradi odkritja nekaterih izvirnih avtorskih in snovalnih gledaliških projektov, večinoma nastalih v kreativnih delavnicah mlade in najmlajše gledališke generacije, ki – tako je videti in na to je opozorila tudi lanska selekcija – vstopa v slovensko gledališče skozi glavni vhod, pa tudi nad nemalokrat presežno kondicijo nekaterih predstavnikov stare, že uveljavljene gledališke garde.«

Letos prstan igralcu

Kot je dejal umetniški direktor festivala Aleš Novak, bo tokrat Borštnikovo srečanje potekalo med 3. in 16. junijem, ob izboru vrhunskih gledaliških predstav slovenskih in tujih producentov bo ponudilo tudi raznolik spremljevalni program s strokovnimi srečanji, pogovori ob knjigah in razstavami. Zaradi višjih stroškov in nekaterih logističnih težav tokrat ne bodo pripravili programskega sklopa Mlado gledališče, upajo pa, da ga bo ob drugačnem načinu financiranja mogoče znova uvesti.

Slavnostno odprtje Borštnikovega srečanja bo v petek, 7. junija, s predstavo Vezi duš v produkciji Državnega gledališča Mainz in koreografiji Sharon Eyal. To gostovanje soorganizirajo s Cankarjevim domom. Festival se bo sklenil s podelitvijo nagrad in Borštnikovega prstana, ki ga bo tokrat prejel dramski igralec.