Preizkušenj polna stotica

»Zgodovino SNG Maribor zaznamujejo silne turbulence, redki in kratki so bili trenutki visoke umetniške ustvarjalnosti, zadnjih petnajst let so pogoji za ustvarjanje dobri ...« Tako je v zadnjem intervjuju položaj v največji slovenski kulturni instituciji orisal dramaturg in dolgoletni umetniški vodja mariborske Drame Vili Ravnjak. Ob stoletnici – prireditve, vključno s slavnostno akademijo, se začenjajo jutri – so verjetno vse te težave bolj ali manj pozabljene.

Leto 1919 je bilo obdobje vsesplošne evforije, nekoč nemške ustanove so dobile slovenski značaj in vsebino in gledališče, ki je dotlej delovalo v Narodnem domu, se je končno preselilo v osrednjo stavbo na današnjem Slomškovem trgu. Začetki niso bili prav lahki, igralec in režiser Hinko Nučič, ki je na oder kot prvo slovensko predstavo v novi stavbi 27. septembra postavil Jurčičevega Tugomerja, je bil zaradi neurejenih finančnih in organizacijskih razmer prisiljen gledališče vzeti v zasebni zakup. Tudi igralski ansambel je bil na začetku nabran z vseh vetrov, in čeprav morda kakovost ni bila vedno na najvišji ravni, je bil obseg produkcije izjemno velik in povsem neprimerljiv z današnjimi standardi.

Hiperprodukcija

V sezoni 1919/20 so namreč na oder postavili 51 premier in odigrali 260 predstav. O kakšnem poglobljenem študiju seveda ni bilo mogoče govoriti, igralke in igralci so imeli le nekaj dni časa, da so se seznanili z besedilom, like pa so navadno kar prilagodili psihofizičnim predispozicijam nastopajočih. Režiserji niso imeli pomembnejše vloge, zato pa so bili nepogrešljivi šepetalci, saj številni pač niso mogli memorirati besedila, kar pa jim menda občinstvo ni preveč zamerilo. Do druge svetovne vojne v Sloveniji tudi ni bilo igralske akademije, zato so igralce izbirali kar na avdicijah, nekateri so se izobrazili v šolah, ki so jih organizirali umetniški vodje gledališč. Med njimi so bila pozneje zelo znana imena, v šoli Hinka Nučiča sta se igralskih spretnosti naučili Vika Podgorska in Elvira Kraljeva, v šoli Milana Skrbinška Bratko Kreft in Maks Furjan, v šoli Rada Pregarca pa Rado Nakrst, Franjo Blaž in Jože Mlakar.

Poleg dramskih so pripravljali operne in predvsem operetne predstave, pogosto so v njih nastopali kar dramski igralci. Operne predstave so bile bolj redke, zato pa je bila zelo priljubljena opereta, čeprav so mnogi vihali nos, češ da gre za zastarel program, prilagojen nemškemu okusu. Tudi sicer so operete veljale za lahkotno, manjvredno in izrazito komercialno zvrst glasbenega gledališča, vendar so ostajale na sporedu, navsezadnje zato, ker je ta zvrst polnila blagajne, z izkupičkom pa so financirali manj obiskan dramski repertoar. Finance so bile že takrat ena osrednjih skrbi SNG Maribor, Nučič je zaradi nevzdržnega stanja že po dveh letih prekinil zakupno pogodbo, šele leta 1925 je mariborsko gledališče dobilo status pokrajinskega in s tem nekaj državne podpore.

Nagajanje Ljubljane

Ta je bila kar za polovico manjša od dotacij ljubljanski Drami, poleg tega so imeli tamkajšnji igralci in igralke status državnih uradnikov in s tem solidne plače, medtem ko so v Mariboru večinoma komaj shajali. Ljubljanski kolegi se tudi niso posebej izkazali s podporo, prav nasprotno, vlado v Beogradu so celo poskušali prepričati, da Slovenija ne potrebuje dveh gledališč in da naj denar za mariborsko Dramo nameni kar njim. V Beogradu jih na srečo niso poslušali, postopoma pa se je raven uprizoritev dvigala in s prvimi gostovanji v Ljubljani v tridesetih letih so tudi ljubljanskemu občinstvu in tamkajšnjim stanovskim kolegom dokazali svojo kakovost.

Ob nemški zasedbi leta 1941 je slovenska gledališka produkcija seveda usahnila, po vojni pa so se spoprijeli z novimi težavami. Igralski ansambel je razpadel in tako rekoč čez noč so morali sestaviti novega. Vse značilnosti klasičnega repertoarnega gledališča jim je uspelo doseči šele v času direktorja Jara Dolarja, ki je gledališče vodil med letoma 1948 in 1956. V tem času so se postopoma izgubile karakteristike nekakšnega novega, socialističnega gledališča, ko je bilo na sporedu veliko sovjetskih oziroma ruskih del; te so nato zamenjali visok literarni okus in tradicionalne evropske estetske norme.

 

Prostorska stiska

Na odru mariborskega gledališča so se formirale kasnejše velike slovenske igralske zvezde, Štefka Drolčeva, Mileva Zakrajškova, Milan Skrbinšek, Arnold Tovornik, Angelca Jankova, Miha Baloh, Mira Sardoč, Anton Petje, Zlatko Šugman ..., sredi petdesetih let se je v njem zaposlila tudi mlada Vlasta Hegedušič, eno najbolj ikoničnih imen slovenske scenografije. Prav tako se je v primerjavi s predvojnim obdobjem zelo spremenila struktura občinstva, vendar so po začetnem zaklinjanju, da bodo poslej gledalci prihajali predvsem iz delavskih vrst, kmalu spoznali, da se bodo morali vseeno nasloniti na tradicionalno meščansko publiko.

Vzporedno je delovala opera, kar je povzročalo kar nekaj napetosti. Zapleti so nastajali predvsem zaradi enega samega odra, ki je bil ves čas zaseden bodisi s predstavami bodisi z vajami, poleg tega je opera zaradi višjih produkcijskih stroškov dobivala precej več denarja kot dramsko gledališče, kar marsikomu ni bilo všeč. Nekajkrat je bila napovedana celo njena ukinitev, češ da sta za majhen slovenski prostor dve operni hiši preveč, vendar se na srečo to ni zgodilo. Prostorska stiska se je dokončno rešila šele leta 1993, ko so po kar 27 letih gradnje odprli novo dvorano, sicer pa je ob vseh zamerah skupno delovanje drame, opere in baleta prineslo tudi kar nekaj prednosti, veliko projektov so namreč lahko realizirali skupaj, medtem ko to v drugih slovenskih gledališčih ni bilo tako preprosto.

Samoupravljanje

Šestdeseta leta je zaznamoval tragikomičen poskus gledališkega samoupravljanja, v Mariboru so se ga v Jugoslaviji lotili prvi in edini, rezultat pa je bil vsesplošen kaos. O vsem, tudi o programu, so odločali različni sveti, umetniškemu direktorju so prepustili le pristojnosti koordiniranja, ko se je kriza poglobila do izjemnih razsežnosti, pa je končno posredovala mariborska občina in imenovala začasno prisilno upravo. Razmere je stabiliziral Vili Ravnjak, tedaj najmlajši umetniški direktor kakšnega dramskega gledališča v Jugoslaviji. Mariborsko gledališče je med njegovim mandatom uprizorilo celo vrsto presežnih in antoloških predstav. Nato je vodenje spet prevzel zelo mlad gledališčnik, Tomaž Pandur, ki je v devetdesetih dosegel izjemen preboj na mednarodno sceno, res pa je po odhodu za seboj pustil precejšnjo finančno luknjo, tudi številni člani igralskega ansambla so Maribor zapustili.

Sledilo je desetletje sanacije, zamenjalo se je kar nekaj umetniških direktorjev, zadnjih petnajst let je stanje stabilno, končno se je uredilo tudi financiranje festivala Borštnikovo srečanje, ki je prav tako izredno pomemben sestavni del mariborskega in seveda slovenskega gledališkega prostora. To se očitno pozna pri kakovosti produkcije, mariborska Drama in Opera sta se s številnimi gostovanji potrdili tudi v mednarodnem prostoru, prav tako je po zaslugi Edwarda Cluga in Valentine Turcu izjemne dosežke dosegel mariborski baletni ansambel.

Stota obletnica bo tako lahko potekala v optimističnem vzdušju, vsi tisti, ki produkcije SNG Maribor ne poznajo prav dobro, pa si bodo lahko jutri zvečer vse njene umetniške zmogljivosti ogledali v strnjenem bloku. Po slavnostni seji sveta zavoda in podelitvi priznanj se bodo – kot napovedujejo – v spektakularnem umetniškem dogodku predstavili tako dramski igralci in baletni ter operni solisti kot tudi oba zbora in simfonični orkester. •