»Prazne poze umetnika si ne morem in nočem privoščiti«

»Vsak Palestinec se lahko sam odloči, kako bo pokazal nestrinjanje z izraelsko okupacijo. Sam sem ugotovil, da se s puško ne da ničesar doseči. Gledališče oziroma umetnost je veliko bolj učinkovito orožje.« Tako pravi Palestinec Ahmed Tobasi, ki je s predstavo In tukaj sem (And Here I Am) gostoval na mednarodnem festivalu neodvisnih uprizoritvenih umetnosti Prestopi v Mariboru.

Na odru se odvrti njegova življenjska zgodba, od sodelovanja v drugi intifadi proti izraelski okupaciji Zahodnega brega in območja Gaze, prek izraelskega zapora, azila na Norveškem, do vrnitve v Palestino. To je tudi zgodba o odraščanju v surovih razmerah ter iskanju identitete, Tobasi pa je v predstavitvah tragikomičnih epizod brezkompromisno iskren in izrazito politično nekorekten, saj ostaja kritičen do vseh vpletenih strani in predvsem do političnih elit, ki ohranjajo permanentno izredno stanje.

Taborišče Dženin, v katerem ste sodelovali pri uporu proti izraelski agresiji, ni begunsko v klasičnem pomenu. V sedemdesetih letih od ustanovitve se je pravzaprav spojilo z istoimenskim mestom v sklenjeno celoto.

Ne, to ni taborišče s šotori, obiskovalec ima vtis, da je urbana celota, vendar je ta vtis napačen. Prebivalci – na kvadratnem kilometru se stiska sedemnajst tisoč ljudi – se še vedno jasno zavedajo, kdo kje živi, med staroselci in begunci se po vseh teh desetletjih še vedno pojavljajo napetosti. Ime taborišče Dženin se je obdržalo tudi zato, da ne bi pozabili, da smo begunci v lastni državi. Leta 2002 res ni bilo druge ­možnosti, kot da se človek upre ­izraelski agresiji, čeprav je to bil neenak boj, nad Dženin so Izraelci poslali na stotine tankov in bojne helikopterje apache, na drugi strani je bilo nekaj slabo oboroženih Palestincev.

Zaradi sodelovanja v intifadi ste štiri leta preživeli v izraelskem zaporu. Po izpustitvi ste se ­zavestno odrekli oboroženemu boju.

Zapor je bil pomembna izkušnja, to je bila zame življenjska univerza. V trenutku, ko sem se znašel na prostosti, sem se zavedel, da sovražim vse politike, tako izraelske kot palestinske, in tudi vse politike velesil, od ZDA do Rusije, ki se vsaka s svojo računico neprestano vpletajo v konflikt. Ne obžalujem, da sem bil borec, vendar sem spoznal, da bo oborožen boj Palestincev nazadnje privedel do tega, da bomo še naprej nazadovali in životarili na obrobju, dokler ne bomo postopoma izginili.

Je bila ta spreobrnitev in odločitev za gledališko pot hipna?

Vse se je začelo s komično epizodo, ko so enega od mojih skečev, ki sem jih za zabavo uprizarjal v ­zaporu, posneli s prenosnim telefonom ter ga objavili na youtubu. Upravnik zapora je bil zgrožen, kako se je to lahko zgodilo, še posebej, ker ga je predvajala tudi ena od izraelskih televizijskih postaj. Bilo je obsedno stanje, vse celice so natanko preiskali, če je še kje kakšen telefon. Nisem mogel verjeti, da je ves ta cirkus posledica bolj ali manj nedolžnega skeča, in nenadoma me je prešinilo, kakšno izredno moč lahko ima umetnost, četudi je to zgolj amaterski poskus. Ko sem se vrnil v Dženin, sem bil odločen, da se bom posvetil gledališču, četudi so bili številni, vključno z nekaterimi člani moje družine in prijatelji, zelo skeptični in nezaupljivi. Vključil sem se v gledališko delavnico, ki jo je na Zahodnem bregu organizirala belgijska gledališka skupina, in po njihovi zaslugi mi je uspelo priti do rezidenčnega izobraževanja v Bruslju in nato še do azila na Norveškem.

In do norveškega potnega lista, kar je bilo verjetno nujno, če ste hoteli biti mobilni?

Šele norveško državljanstvo mi je omogočilo, da sem se res posvetil gledališču. Kot Palestinec nisem smel prosto potovati niti po Zahodnem bregu, kaj šele drugod po svetu.

Kljub temu ste se odločili za vrnitev v Palestino?

Odločen sem, ne samo da bom povedal svojo zgodbo, temveč tudi, da bom poskusil prepričati čim več mladih ljudi, da je kultura vitalnega pomena. Danes je podoba Palestincev v svetu zelo klavrna, in če bomo vztrajali pri starih vzorcih, bomo ostali ujeti v začaranem krogu brezupa. Mladi so brez zaposlitev, brez perspektive, dan za dnem brezdelno posedajo, zaradi česar so lahek plen politične agitacije. Ljudi prepričujem, da Izrael vidno napreduje, imajo denar, moč in vpliv, njihova mesta so cvetoča,­ mi pa stopicamo na mestu. Palestinski zaporniki se imajo za junake, vendar jim to ne pomaga, še naprej trohnijo v ječah, oborožen boj Palestincev pa pravzaprav spodbujajo tudi izraelske politične elite, ker imajo potem izgovor za vojaško posredovanje.

Verjetno je problem tudi v tem, da številni Palestinci in Arabci nasploh menijo, da je edina rešitev izbrisati Izrael z obličja zemlje.

Sam tega ne zagovarjam oziroma si – morda utopično in naivno – želim, da bi končno v miru zaživeli skupaj, pri čemer ime države in barve njene zastave sploh ne bi bili pomembni. Ne glede na to, da so nam Izraelci ukradli zemljo, zgodovino in identiteto, sem pripravljen vse pozabiti, samo da se konča ta spirala sovraštva.

Besedilo za predstavo In tukaj sem je napisal Hassan ­Abdulrazzak, eminentni ­dramatik z iraškimi koreninami, rodil se je v Pragi, živi pa v ­Londonu. Je imel dovolj vpogleda v položaj na Zahodnem bregu?

Povabil sem ga v Dženin, kjer je preživel nekaj tednov, ob moji zgodbi je spoznal tudi usode članov moje družine, prijateljev, sosedov ... skratka, mislim, da si je ustvaril dovolj prepričljivo podobo o dogajanju. Njegov obisk je bil razsvetljenje tudi zame. Ko sem prebral svojo življenjsko zgodbo, sem bil najprej skoraj nejeveren, v smislu, ali sem to res jaz, se mi je vse to res zgodilo? ­Takrat sem spoznal, da se ne smem prepustiti toku, temveč moram sprejeti lastne odločitve.

Na festivalu v Mariboru je nastopila tudi gledališka skupina Worst Case Scenario iz Izraela. Ste si ogledali njihovo predstavo?

Da, s člani skupine smo se srečali, se korektno pozdravili in nimam zadržkov do ogleda njihove predstave. Res pa za zdaj še ne bi hotel sodelovati s kakšnim izraelskim gledališčem, Palestinci smo v izrazito podrejenem položaju, če partnerja nista enakopravna, pa sodelovanje ni niti korektno niti smiselno.

Gledališče svobode v Dženinu je vaša baza. Verjetno so odzivi občinstva po svetu različni?

Seveda, že v Oslu je ozračje drugačno kot v Londonu, kjer ljudje veliko bolje poznajo položaj na Bližnjem vzhodu, največjo tremo pa sem imel prav pred nastopi v Palestini. Tam je še vedno veliko nezaupanja, tudi sovražnosti, številni menijo, da je tovrsten umetniški angažma neučinkovit in celo škodljiv, velikokrat se zato med Palestinci ne počutim varnega. Vendar sem odločen, da bom vztrajal na svoji poti.

Je palestinska umetniška scena dovolj velika, da bi lahko naredila pomembnejši preboj?

Številke niso tako pomembne, velikokrat je že nekaj izjemnih posameznikov dovolj, da se spremeni razmišljanje ljudi. Se pa pojavljajo tudi palestinski 'umetniki', ki so ugotovili, da jim lahko takšen status zagotovi določene prednosti in privilegije, vendar v svojih namenih niso iskreni. Ne zanima me gledališče zaradi gledališča, ne zanimajo me modernost ali nemodernost in vprašanja forme, s čimer ste preokupirani v Evropi, tukaj gre za vitalna življenjska vprašanja. Res se mi zdi imenitno, da so ljudje pripravljeni kupiti vstopnico in poldrugo uro nameniti za mojo predstavo, vendar si želim iskrene identifikacije z vprašanji, ki jih odpiram. Prazne poze umetnika si ne morem in nočem privoščiti. Če boste kdaj videli, da se predstavljam kot velik in pomemben umetnik, to pomeni, da sem se pustil skorumpirati.