Osebne zgodbe iz tehnološkega sveta

Teresa Dillon se je na odru Aksiome sinoči predstavila s performansom MTCD – Vizualna antologija mojega strojnega življenja, v katerem se sprehodi skozi ključno mehanizacijo, ki je zaznamovala njeno življenje. Prek raziskovanja integracije tehnoloških naprav na vsa področja našega življenja spregovori tudi o odnosih in ljudeh ter navsezadnje o nas samih.

»Prvih šest dni življenja sem preživela v inkubatorju. V soju infrardečih luči mi je bila odtegnjena bližina. Dotik sem čutila le, ko so me hranili in izvajali teste,« se uvodoma spominja lingvistično podkovana umetnica, ki nas popelje skozi ključne tehnološke trenutke svojega življenja. Kot izobražena socialna in pedagoška psihologinja med drugim raziskuje vpliv tehnologije na načine človeškega vedenja ter si pri tem postavlja vprašanje, kaj izbrane naprave pomenijo njej.

​

Nasprotja tehnološkega napredka

Spominja se prvega radia, gramofona in snemalnika zvoka pa tudi občutka, ko je prvič surfala po internetu ter segla v roko robotu Pepperju. Vsako leto svojega življenja poveže s tehnološko napravo, ki je bistveno vplivala na njeno razumevanje sveta, ter z refleksijo njene zlorabe opozarja na negativne učinke in kontradikcije digitalnega sveta.

Kot raziskovalka, profesorica, kuratorka in umetnica v svojem delu tesno prepleta teoretične in praktične vidike. »V izbranih delih s pomočjo umetnosti lažje artikuliram teoretično plat. Drugod razumem umetnost kot podaljšek teorije, lahko je tudi njeno polarno nasprotje,« pravi umetnica, ki letos prvič gostuje na festivalu sodobne uprizoritvene umetnosti Mladi levi.

V času hitrega tehnološkega napredka ter naraščajoče odvisnosti v refleksiji negativnih posledic tehnologije opozarja tudi na njeno zlorabo. »V razmerju do materialnega sveta se dinamično poraja odvisnost. Gre za osnovo našega razumevanja sveta, ki bistveno določa sporazumevanje z okolico, zato je ne smemo odmisliti ali poskusiti premostiti,« pojasni umetnica, a hkrati doda, da »odvisnosti lahko vodijo do navad, te vodijo v zasvojenost, slednja pa v distorzijo načina naše biti«.

Vsi moji stroji

Predstava ni končano delo, saj je Teresa Dillon še vedno pozorna na naprave, ki jo bistveno zaznamujejo ter jim bo namenila svoje mesto v prihajajočih izvedbah. ​Prvič je bila uprizorjena leta 2017, le dobro leto zatem, ko ji je v Veliki Britaniji prekrižal pot pogovorni robot (chatbot) Tay z osebnostjo latinskoameriške najstnice. Microsoftov program za interakcijo na spletu se je po manj kot dnevu pogovora z živimi sogovorniki razvil v rasističnega robota, ki je zagovarjal gradnjo Trumpovega zidu ter zanikal obstoj holokavsta. Po drugem zagonu se je Tay sesula ter zaradi prevelike količine informacij uporabnikov zajokala, je povedala Teresa Dillon.

Avtorica predavanja-performansa si med drugim postavi vprašanje, kaj je pripeljalo do takšnega razvoja, vendar noče moralizirati ter podajati odgovorov. Odnos do tehnoloških naprav predstavi z osebnega stališča, s poudarkom na intimnem odnosu, kot ga je ohranila v spominu. Na začetku prihajajočega leta bo Teresa Dillon ustvarjala tudi v umetniški rezidenci v Parizu, kjer se bo posvečala predvsem zgodovini nadzora in tehničnega varovanja (CC TV). V pariškem zaporu so namreč nastali prvi posnetki zapornikov na policijski postaji po aretaciji, ti so pozneje bili zasnova rasističnega profiliranja ter estetike biometrije.