Ocenjujemo

Iza Strehar: Izkoristi in zavrzi me
Režija Gregor Gruden
Mestno gledališče ljubljansko

* * * *

Zadnja premiera letošnje sezone v Mestnem gledališču ljubljanskem je po pričakovanjih postregla z izjemnim dramskim besedilom enega izmed najbolj prepoznavnih in prodornih glasov sodobne slovenske dramatike.

Iza Strehar (1992), ki je po naročilu za MGL v sklopu rezidenčnega programa napisala besedilo Izkoristi in zavrzi me, v katerem spoznamo pet likov, starih nekaj -in-dvajset, ki se zaletijo z avtom, usodno pa trčijo tudi drug v drugega. V dramsko dogajanje gledalec vstopi na vrhuncu dogajanja, osrednji in začetni dogodek je namreč prometna nesreča, karambol, ki se zgodi, ko nepremišljeno (ali v primeru dramskih oseb pijani in zadeti) v življenju uberemo bližnjice. Prometna nesreča je tako uporabljena tudi kot metafora za trk vrednot.

Sestri Leni (Lena Hribar k. g.) in Viktorija (Anuša Kodelja k. g.) ter njuna prijatelja Peter (Filip Samobor) in Žan (Matic Lukšič) niso zares prijatelji, v njihovih odnosih je mogoče zaznati številne zamere in nesprejemanje drug drugega. Povezuje jih predvsem ljubezen do alkohola in kokaina, medsebojno žaljenje, so pa skupaj tudi iskreno zmedeni pri iskanju smisla v neoliberalnem sistemu vrednot. So kreditno nesposobni (ali celo nezaposljivi), izobraženi, toda z nezadovoljivimi službami. Podobno nezadovoljivi so tudi partnerski odnosi, v katere so vsi zapleteni, toda vsi brez ljubezni ali jasno artikuliranih želja, vsekakor pa z visokimi pričakovanji. Dandanes pač nihče noče biti tisti, ki prvi reče, da bi rad kaj več od odprte zveze, kaj šele o potencialnih otrocih (čeprav je včasih za to že prepozno). Jasno je, da so vsi štirje nezadovoljni s svojo življenjsko situacijo, pa naj bo to slaba služba ali dobra služba, ki si jo dobil zaradi staršev, ali pa partnerski odnos, v katerem se počutiš neenakovredno. In ko si tako negotov o svojem delovanju, je vedno dobro poznati nekoga, ki mu gre še slabše v življenju (vsaj po tvojih merilih), da imaš boljši občutek o sebi. Za omenjene like je ta »luzer vseh luzerjev« Dejan (Tines Špik k. g.), neuveljavljen pesnik, ki kljub vsemu verjame v moč metafore, poezije, umetnosti. Dejan verjame tudi v ljubezen, v to, da je seks intimno dejanje in da so droge nevarne. Liki so spisani izjemni prepričljivo in večplastno; samo zato, ker nekdo (začasno) v Mercatorju reže salame in se v prostem času zadeva s kokainom, to še ne pomeni, da si ni ustvaril mnenja o izraelsko-palestinskem konfliktu. Tudi igralci se dobro znajdejo v svojih vlogah.



Uprizoritev se konča in začne s prometno nesrečo, vmes pa spremljamo dogajanje pred trkom in tik po njem. Razplet se ne zgodi, vendar niti ni potreben, ker je jasno, da iz situacij, v katere so se zapletli liki, ni dobre rešitve. Ker že sama zgodba ne poteka linearno, je temu primerno grajen tudi ritem, ki je hitrejši v bolj dramatičnih prizorih in počasnejši v prizorih, ki temeljijo na konverzaciji.

Kljub razpršeni strukturi predstave, znotraj katere dogajanje preskakuje v času, je dramaturška linija (Ira Ratej) jasna in čista. Prehode v prostoru in času nakazuje sprememba luči (luč je oblikoval Boštjan Kos), ki med celotno predstavo ohranja močno vlogo pri podčrtovanju atmosfer in gradnji suspenza.
Osrednji scenografski element (Damir Leventić) je razbit avto, njegovi odpadli deli pa lahko služijo tudi drugim namenom – odpadla streha avta je uporabljena tudi kot miza v klubu, zadnji sedeži kot kavč. Škoda, da je sicer domiselna scenografija na temo prometa včasih sama sebi namen – kot hladilnik, ki je narejen iz prometnega znaka, pa ga v predstavi uporabijo le enkrat, enako velja tudi za zadnjo steno odra, ki predstavlja ptičji pogled na cesto in je uporabljena le prvih nekaj minut.



Režija Gregorja Grudna je koherentna in korektna. Scenski elementi so prepričljivo združeni v celoto, ampak žal umanjka estetski presežek.

Nasploh gre za dobro opravljeno delo vseh vpletenih, žal pa v tako kratkem času (predstava traja približno uro) ni dovolj prostora za res poglobljeno študijo generacije, saj gledalec na koncu ostane z več vprašanji kot odgovori. Je pa res, da je tako tudi v resničnem življenju mladega človeka.