(NEKROLOG) Eka Vogelnik (1946–2024)

Draga Eka,

v soboto smo šli s tvojim vnukom Ninom na sprehod v Tivoli. Brina mu je dala žogo, naj se igra žogomet, kot temu reče on. Petra in jaz sva bila njegova soigralca. Medtem ko je Brina bosa hodila po travi, se je Nino spotaknil na granitnih kockah pred steklenjakom in padel. Spretno se je ujel na roke, a je kljub temu začel neutolažljivo jokati. Brina je njegov padec komentirala, kot bi ga ti: Vsak padec pomeni en padec v življenju manj.

Bilo je na začetku devetdesetih, ko si nas, nadobudne umetnike različnih branž, zbrala v skupini Kinetikon, ki jo je davno tega ustanovila tvoja mama Marija in v kateri je bila tudi tvoja sestra Mojca. Pod svoj krov si zbrala plesalce, igralce, glasbenike, lutkarje, pevce, pesnike ... Zate smo bili vsi enako dragoceni, med nami nisi delala razlik. Znala si nas povezati, ne razdvajati. Če ni šlo drugače, smo imeli vaje kar pri tebi v Nebotičniku. Sčasoma smo postali kot velika družina. Nekateri so sodelovali s tabo samo pri projektu, dveh, drugi pri več. Na naših samostojnih umetniških poteh si nas spremljala kot svoje otroke, se veselila naših uspehov, če pa nam je kdaj spodletelo, si nas potolažila, da to pomeni samo en padec v karieri manj. Bila si naša mentorica in prijateljica, mi smo bili tvoji učenci, imela si nas rada, če pa smo ga začeli lomiti in si preveč domišljati, si nas hitro postavila na trdna tla.

Bila si neposredna, brez dlake na jeziku, človeku si povedala, kar mu gre. Vstopiti v tvoj svet je bilo, kot da bi vstopili v bajko. Bila si kot Mojca Pokrajculja – kdor je potrkal na tvoja vrata, si ga vprašala: Kdo si? Kaj znaš? Potem si mu jih radodarno odprla in ga spustila naprej. Nekoč si omenila posvetilo Prežihovega Voranca. V knjigo, ki vam jo je poklonil, je napisal: »Zato, ker ste Vogelnikove!« In zato, ker si Grafenauerjeva, bi dodal, kajti tvoja mama je bila, tako kot Voranc, s koroškega konca naše domovine. Najzgodnejše otroštvo si preživela v Beogradu, kamor je poklicna pot zanesla tvojega očeta Dolfeta. Bila si svetovljanka, kot zrela umetnica si bila nekaj časa tudi na štipendiji v Ameriki, kjer si se pobliže seznanila z lutkami, tako imenovanimi puppetsi, o čemer si nam navdušeno pripovedovala po vrnitvi.

Zaznamujeta te strast do ustvarjanja in otroškost – zelo rada si imela otroke, velik del tvojega opusa je bil namenjen prav najmlajšim. Mirno lahko rečemo, da si imela otroško dušo. Kot umetnica si bila pristna in unikatna, prav nič ponarejena ali snobovska. Zamisli so se ti prikazovale v slikah. Znala si narediti tisoč in eno stvar, bila si tavžentkunstler, kot se reče, naj je šlo za scenografijo za plesno predstavo, za izdelavo lutke ali obleke, za režijo televizijske serije ali gledališke predstave. Vsega si se lotila. Rada si imela izzive, lotevala si se najtrših orehov, pa čeprav nisi vedela, ali ti bo uspelo, pa ti na koncu seveda vedno nekako je. Zato, ker sreča spremlja pogumne. Čudovito si pela in igrala na kitaro, veselje do glasbe in petja si prenesla tudi na nas, svoje učence. Izvrstno si risala, naj je šlo za risbo hiše, kajti bila si tudi arhitektka, ali pa živali. Ilustrirala si številne knjige, otroške ali strokovne. Mimogrede si narisala portret otroka ali izdelala lutko čudno podobno nekomu iz tvoje bližine. Za svoje predstave si izdelovala kostume, znala si šivati in kot prava Ljubljančanka narediti celo zmaja! Bila si preprosto genialna.

Svoje znanje si zadnja leta uspešno prenašala na študente, odlična si bila tudi kot pedagoginja. Delala si do konca, tvoja volja do življenja je bila neizmerna, do zadnjega si bila na preži za dobrim besedilom, ki bi te navdihnilo še za kakšno predstavo. Za svoje delo si prejela številne nagrade, in to več kot zasluženo. Če kot umetnica ne bi bila tako samosvoja, bi morda prejela tudi najvišjo, Prešernovo, ki si jo vsekakor zaslužiš. Za predstavo o Lažnivem Kljukcu, ki si jo režirala, si priredila znan napev, s katerim se poslavljamo od tebe. Je hudomušen, svojevrsten memento mori: »Prijatli, kam ste se mi skrili? Še včeraj smo ga skupaj pili in ga lomili. Vsak zase stran se je pobral, kot da veter bi ga vzel. Bitke je konec. Bitke je konec ...«

Ko smo se s sprehoda vrnili v Nebotičnik, sta nas tam že pričakala Ajda in Demar, tvoj drugi vnuk. Tvoje bitke na tem svetu je konec. Okna v Nebotičniku, skozi katera je odšla tvoja duša, smo zaprli. Naključje ali ne – ko so te odnesli iz Nebotičnika, se je tam blizu, v Šestici, znašel tudi tvoj bivši mož Mitja. Otroka sta stekla novim dogodivščinam naproti, vsak njun padec bo en padec v njunem življenju manj, kot si nas naučila.

Počivaj v miru, draga Alenčica!

Matjaž Pikalo