Mečkanje papirja, rumene čelade in tjulenj

Skrajni sever je čarobna dežela, v kateri je na videz vsega manj, a hkrati največ, v kateri se nič ne vidi, a se največ dogaja. In prav vse si zasluži pesem.

Nepopisan bel papir prinaša neskončno možnosti, najmanj toliko se jih skriva tudi v zmečkanem papirju, če je le v rokah članov ansambla Lutkovnega gledališča Ljubljana. Pod njihovimi prsti se papir spreminja v različne živali, predmete, tudi ljudi, ter nas zapelje v razburljivo dogodivščino na daljni sever, kjer živijo Samiji. Seveda ob spremstvu joikanja, njihovega tradicionalnega petja, ki še podžge našo domišljijo.

Režiser Matija Solce v gledališki igri Tjulenj izvirno in učinkovito predstavi laponske pripovedke, pri čemer uporabi domiselno scenografijo – zasnežen ledeni sever je ustvarjen iz papirja, ki visi s stropa ali obdaja lesene škatle, ki spomin­jajo na snežne zidake za igluje. Z mečkanjem papirja igralci ustvarjajo različne živali, ki se v predstavi zapletajo v krajše, za otroke obvladljive, dosegljive in zabavne zgodbe. Petje oziroma glasba je svojevrstno vezivo pripovedi, ki ne potrebuje besed, da bi jo slišali in razumeli. Zanimivo je, da se je med predstavo večkrat zgodilo, da so se odrasli obiskovalci smejali drugim stvarem kot malčki in obratno. Za vsakega nekaj. Intenzivnost odrskega doživetja je tako velika, da mestoma pozabimo, da smo v ­gledališču.

​Čeravno je uprizoritev namenjena vsem gledalcem, so vendarle najbolj uživali malčki, ki so zgodbe spremljali z odprtimi usti, očarani so bili na tereminom in duhovi severnega sija. Večina se jih je navdušeno odzvala na spodbude igralcev, da prepoznajo živali, o katerih prepevajo določene pesmi, ali se naučijo tujih besed.
Podobe in zvoki oziroma petje so v izhodišču elementarni, v določenih primerih ne moremo uganiti, za katero žival gre, dokler ta ne zaživi pod prsti igralcev. Nekatere podobe ustvari več igralcev hkrati. Sproščeno vzdušje in intimna postavitev na odru (tudi občinstvo je na odru) lutkovnega gledališča pričarajo enkratno gledališko in tudi poučno izkušnjo. Ekipa se dobro zaveda, da moraliziranje o skrbi za okolje nima tolikšnega učinka kot posredovanje sporočil skozi igro, zabavo in pozitivno motivacijo.

Igrajo Miha Arh, Asja Kahrimanović Babnik, Zala Ana Štiglic, Filip Šebšajevič k. g. in Zvezdana Novaković k. g. Avtor likovne podobe je Brane Solce, dramaturginja Jelena Sitar Cvetko, asistentka režije pa Tjaša Bertoncelj.