Imenitne predstave na majhnem solkanskem odru

Primorsko gledališko nagrado tantadruj, ki jo skupaj podeljujejo Slovensko narodno gledališče (SNG) Nova Gorica, Slovensko stalno gledališče (SSG) Trst in Gledališče Koper, bo letos za življenjsko delo prejel gledališki režiser in upokojeni profesor dramske igre Dušan Mlakar. ­Podelitev vseh gledaliških nagrad bo v nedeljo zvečer v ­koprskem gledališču.

Dušan Mlakar, sicer Ljubljančan, je kot režiser sodeloval z vsemi tremi primorskimi gledališči in zaznamoval njihov razvoj. Njegov gledališki opus obsega 128 uprizoritev, od tega je bilo 24 odigranih v Novi Gorici, 17 v Trstu in dve v Kopru.

»Ma teater je v Solkanu«

Mlakar je z novogoriškim gledališčem začel sodelovati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ko je v mestu spraševal po teatru, ki ga nikakor ni mogel najti, so mi domačini pojasnili – »ma teater je v Solkanu«. »Dvorana je bila majhna, a me je takoj očarala zadnja stena, ki je bila poševna, pri vseh predstavah in njihovih scenografijah sem imel poseben odnos do tega gledališkega horizonta,« se je spomnil Mlakar, ki je z novogoriškim gledališčem – tudi ko se je pozneje preselil v nove prostore v Novi Gorici – razvil prav poseben odnos. »Začel sem se intenzivneje zanimati za ta mali ansambel in sem se odločil, da jim bom posvetil veliko energije,« je pojasnil. Podoben odnos je imel tudi do celjskega gledališča, kjer je bila takrat zelo mlada ekipa. Leta 1971 se je zgodil tudi bojkot svobodomiselnih režiserjev v ljubljanski Drami in Mlakar se mu je pridružil. Z Dramo je znova sodeloval šele v osemdesetih letih. »Takrat smo se režiserji razkropili po Sloveniji in to je gledališko življenje povsod obogatilo,« je poudaril.

Kot režiserja ga ni zanimalo politično gledališče, temveč se je osredotočil na človeka in njegovo eksistenco, na katero seveda vpliva tudi politika. Tej pa se je vselej upiral. Agitiki – kot serviranju stališč na krožniku – se je izogibal, saj to po njegovem ni umetnost.

Zanimivejše so človeške usode

»Človeške usode so bile zame zanimivejše in vznemirljivejše, zato sem izbral repertoar, ki je bil za tisti čas za, denimo, tedanjo goriško občinstvo težek. Igrali smo Pirandella, Ibsena, a tudi lažja dela, kot je Arzenik in stare čipke – pripeljal sem Savo Sever, veliko zvezdo jugoslovanskega teatra. Igrali smo Čehova, z izjemnim Matjažem Turkom v vlogi Astrova, pa z Metko Franko in Miro Lampe. V Gorico sem pripeljal najboljše scenografe in kostumografe – Nika Matula, Meto Hočevar, Sveta Jovanovića, Miodraga Tabačkega. Nastajale so imenitne scenografije na tistem majhnem solkanskem odru,« je nostalgično pripovedoval. Ne more tudi pozabiti posebne kemije, ki se je ustvarila med njim in igralci, ko so se mu odpirali in mu zaupali.

V Zadnjih lunah sta zaigrala tudi Boris Cavazza in Anja Drnovšek. FOTO: Jaka Varmuž/Gledališče Koper

Enako močno je bilo po njegovih besedah sodelovanje s Trstom. »Naredili smo res nekaj zanimivih in dobrih predstav, čeprav smo včasih morali delati v mrazu – oblečeni kar v bunde, šale in rokavice, saj ni bilo denarja za ogrevanje dvorane,« je povedal. Hkrati se je spomnil ogromno prevoženih kilometrov in izgubljenih ur na mejnem prehodu. Poudaril je, da je bila velika prednost Trsta njegovo močno igralsko jedro – naštel je od Joška Lukeža, Alojza Miliča, Staneta Starešiniča, Mire Sardoč, Antona Petjeta do Mire Sardoč, Mirande Caharija, Lidije Kozlovič, Silvija Kobala … V Trstu je režiral tudi svojo zadnjo igro, burlesko Videz vara, ki jo je napisal njemu ljubi Thomas Bernhard.

Mlakarjevo delovanje v Kopru zajema le dve predstavi. Režiral je Gospodično Julijo Augusta Strindberga, v kateri sta igrala pokojni Gašper Tič in Nataša Tič Ralijan. Pred štirimi leti je postavil na oder Zadnje lune Furia Bordona – z vrstnikom, legendarnim Borisom Cavazzo.

Začetki povezani s filmom

Profesionalni začetki Dušana Mlakarja so bili povezani s filmom, po študiju gledališke in filmske režije na ljubljanski igralski akademiji je prevzel umetniško vodenje Slovenskega mladinskega gledališča. Nato se je v začetku sedemdesetih let preživljal kot svobodni umet­nik. Poleg omenjenih Nove Gorice, Trsta, Celja in pozneje Kopra je deloval v mariborski in ljubljanski Drami, režiral je tudi v Zrenjaninu, Beogradu in Dubrovniku. Med drugim se je kot režiser podpisal pod predstavo Rdeči nosovi Petra Barnesa iz leta 1987, ki je bila nagrajena na Borštnikovem srečanju v Mariboru, in Bernhardovega Komedijanta, ki je leto pozneje dobila priznanje mednarodne žirije na srečanju gledališč Alpe-Jadran v Novi Gorici. S predstavo Zadnje lune je bil nagrajen na festivalu JoakimInterFest v Kragujevcu. Mlakar je prejel še štiri Borštnikove nagrade, nagrado Prešernovega sklada in številne druge. Postal je tudi zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.

O sebi je dejal, da se je kot reži­ser vselej zelo posvečal igralcem. »Še vedno trdim, da noben doktorat znanosti nima toliko vloženega dela kot dobra igralska predstava. In takih igralcev sem srečal v življenju ogromno,« je sklenil.