Desetletja trajajoče kronično pomanjkanje prostora

Pred dvajsetimi leti je v okviru festivala Mladi levi potekala okrogla miza z naslovom Prostorska problematika scenskih umetnosti v mestu Ljubljana. V razpravi so opozarjali predvsem na velik manko vadbenih in uprizoritvenih prostorov namenjenih za sodobne uprizoritvene umetnosti. Natanko dve desetletji kasneje je problematika še kako aktualna, potrebe produkcijskih organizacij in ustvarjalcev pa so se le še povečale.

Že leta 1999 so udeleženci takratne okrogle mize ugotovili, da »Ljubljani primanjkuje center za sodobno umetno, ki bi lahko izvajal produkcijo sodobnih gledaliških in plesnih predstav, organiziral likovne razstave in interdisciplinarne umetniške projekte ter hkrati deloval tudi kot arhiv, informacijski in medijski center.« Že tedaj, kot tudi tokrat, se je predstavnik oddelka za kulturo mestne občine Ljubljana izgovarjal na pomanjkanje sredstev in zakonske omejitve.


 

Potreba po mreži hibridnih centrov

Udeleženci današnje okrogle mize, Nevenka Koprivšek (zavod Bunker), Blaž Peršin (Muzej in galerije mesta Ljubljane), Inga Remeta, (društvo Asociacija), Pia Brezavšček (Društvo za sodobni ples) in Rok Vevar (Nomad Dance Academy), skupno ugotavljajo, da prostorski problem še zdaleč ni razrešen. Trenutno smo na točki, ko se na državni ravni pripravlja Nacionalni program za kulturo, ki bo v naslednjih osmih letih ponovno začrtal ključne smernice razvoja kulture. Tudi na lokalni ravni poteka pisanje nove kulturne strategije, mesto Ljubljana pa je v fazi priprave prijave kandidature za evropsko prestolnico kulture (EPK). Čas za pretresanje prostorskih problemov je tako nadvse primeren, saj kulturnopolitične akterje spodbuja k oblikovanju ustrezne proaktivne podpore.

»V petnajstih letih so bili kar precejšnjemu delu scene omogočeni relativno stabilni pogoji. Sama temu rečem začasna nestabilnost, saj navzven delujemo stabilno, a hkrati je vse prepišno, prekarno in vsakič se zaganjamo znova,« uvodoma pojasni direktorica zavoda Bunker, ki letos že 15. leto upravlja s prostori Stare mestne elektrarne. »Počutimo se kot nikogaršnje dete. Zaradi stalne negotovosti se zanašamo bolj ali manj na iznajdljivost sodelavcev in potrpežljivost umetnikov,« še doda Koprivškova ter opozori, da v Bunkerju poleg obratovalnih krvavo potrebujejo tudi programska sredstva.

Rok Vevar pri tem opomni, da hibridni kulturni centri predstavljajo le minimalne ustvarjalne pogoje. »Pri nas obstaja konceptualna anomalija, ko govorimo o vadbenih prostorih, saj bi se s tovrstnega pojmovanja morali premakniti na pojem studia kot prostora, ki umetnikom omogoča bivalne in delovne pogoje,« še doda Vevar. Studio razume kot »produkcijsko mašino​«​, ki umetnika ne omejuje, zagotovljena pa mu morajo biti tako ustrezna programska sredstva, kot tudi finančna podpora za sprotne stroške. 

Sodobni ples kot največja rak rana

Poleg manka vadbenih in rezidenčnih prostorov, v oči bije predvsem odsotnost ustreznih prostorov za sodobni ples. Žalostna zgodba Centra za sodobni ples, ki kljub obljubi nekdanjega ministra Peršaka že dve leti stagnira, je tako vzorčni primer pomanjkanja politične volje. »Ogromno energije je bilo vložene v ustanavljanje centra, vendar se je na koncu izkazalo, da je šlo zgolj za krinko demokratičnega dialoga, ki nikdar ni imel namena pripeljati do konkretnih ciljev,« razlaga Pia Brezavšček ter poudari, da pri vsem tem ne gre za pragmatično ali partikularno željo njih samih, temveč za nekaj, kar bo imelo dolgoročne koristi za sodobno plesno sceno, ki ima bogato preteklost in obetavno prihodnost.

»Uprizoritvenih prostorov je sicer kar nekaj, vendar niso konsistentno financirani. Na državnem nivoju pa nimajo kulturnopolitične zaslombe, ki bi jo morali imeti tudi v zakonskem smislu,« opozarja Peršin, direktor MGML, ki je na okrogli mizi, tako kot Nevenka Koprivšek, sodeloval že pred dvajsetimi leti. Po takratnih pogovorih so zaznali prostore v Ljubljani, ki bi lahko izpolnili potrebe tovrstnih umetniških centrov. Šlo je predvsem za zapuščene industrijske centre (Tobačna tovarna, Stara elektrarna, kinematograf Šiška), ki so jih sčasoma nato uspešno preobrazili v kulturna središča. Temu gibanju pa žal ni sledila produkcijsko-tehnična opolnomočenost, ki bi zagotovila trdnost in ohranitev strukture. 

Problematika prostorov je zaznana in zabeležena tudi v lokalnih in nacionalnih strategijah, izvedba teh ukrepov pa je bolj ali manj spregledana. »Za področja nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi je uresničljivost teh ukrepov nižja od 50 odstotkov,« je poudarila Inga Remeta ter dodala: »Kronično potrebujemo ustrezne prostore. Že vrsto let se pogovarjamo o istih problematikah. Tudi danes govorimo o istih tematikah, s to razliko, da so se zahteve produkcijskih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na tem področju le še povečale.«