Sin, ki v Jugoslaviji išče očeta – zločinca

Moti se, kdor pričakuje, da bo gledališka predstava lahko dala končen in jasen odgovor na vprašanje o vseh vzrokih in krivdah za hude zločine v spopadu med jugoslovanskimi narodi. Pa čeprav gre za dramatizacijo s kresnikom nagrajenega romana avtorja Gorana Vojnovića. Zelo jasno pa tako roman kot tudi njegova nova dramatizacija razčistita odnos med jugoslovanskimi »očeti« in »sinovi«.

Vojnovićev sin Vladan nikakor ne sprejme opravičil in razlag, da se pokolom in drugim zločinom ne bi bilo mogoče izogniti. Tako nam o petkovi koprski premieri predstave Jugoslavija, moja dežela pove Katja Pegan, direktorica Gledališča Koper, ki je v koprodukciji z bosanskim Gledališčem Prijedor in banjaluško Fundacijo Friedrich Ebert Stiftung Vojnovićevo delo uprizorilo v okviru 28. Primorskega poletnega festivala v slovenski Istri.
 

Balkanske gledališke igrice

Koprsko-prijedorska uprizoritev Jugoslavije ima zgodbo iz ozadja, pove Katja Pegan. Pobudo za koprodukcijo je dalo Narodno gledališče Republike srbske iz Banjaluke že pred več kot dvema letoma. To pa zato, ker sta banjaluško in koprsko gledališče v preteklosti že sodelovali. Igralci so se februarja lani že sestali za prve skupne bralne vaje, potem je nastopila pandemija in prvič zaustavila sodelovanje pri projektu.

Kasneje pa se je zamenjalo vodstvo gledališča, ki je nasprotovalo skupaj zastavljenemu projektu. V Banjaluki so se izgovarjali na denar in na višjo silo covid-19, vendar je režiser predstave Marko Misirača v svojih izjavah potrdil, da so bile predvsem »nižje sile« tiste, ki so preprečile uresničitev zastavljene koprodukcije z Narodnim gledališčem Republike srbske. V ozadju prekinitve sodelovanja je bil očitek, da je tekst menda preveč »protisrbski«. Navkljub taki odločitvi je banjaluško gledališče privolilo v to, da njegovi štirje igralci brez predsodkov igrajo v predstavi, ki so jo vendarle izpeljali tako, da je Gledališče Koper s pomočjo režiserja Marka Misirače našlo Gledališče Prijedor, ki je prevzelo vlogo koproducenta namesto banjaluškega gledališča, in dodalo dva bosanska igralca.

Predstava je doživela dve uprizoritvi v Prijedoru (premiero na dan, ko so obsodili Ratka Mladića, zato so v pretežno srbskem okolju še toliko bolj občutljivo sprejemali uprizoritev). Zato se zdi Katji Pegan dvojna zmaga, da jim je kljub pandemiji in tako različnim pandemijskim razmeram v dveh državah pa tudi kljub odpovedi koprodukcijskega sodelovanja banjaluškega gledališča uspelo izpeljati zahtevni projekt.



Posebnost te uprizoritve je, da v njej igrajo šest bosanskih in štirje slovenski igralci (Mojca Partljič, Blaž Popovski, Igor Štamulak in Tjaša Hrovat), da večina predstave poteka v srbohrvaščini s simultanim slovenskim prevodom (v drugih jugoslovanskih krajih pa prevajajo slovenski del besedila). Roman Jugoslavija, moja dežela je Vojnović napisal leta 2012, naslednje leto je roman prejel kresnika. Že v sezoni 2014/2015 so ga po Vojnovićevi dramatizaciji uprizorili v SNG Ljubljana v režiji Ivice Buljana, vendar so tedaj igrali samo slovenski igralci. Tokrat sta za dramatizacijo poskrbela srbska avtorja Ivan Velisavljević in Aleksander Novaković.

Ali je besedilo res »protisrbsko«

Režiser Marko Misirača tako pojasnjuje, zakaj niso ostali pri Vojnovićevi dramatizaciji: »Odločili smo se za manjšo zasedbo, ker je takšno racionalizacijo zahtevala koprodukcija dveh gledališč. Po drugi strani pa tudi zato, ker smo se v tej dramatizaciji osredotočili na pripoved zgodbe glavnega junaka, torej sina Vladana, ki sestavlja prizore iz svojega otroštva in prizore ob iskanju izgubljenega in znova najdenega očeta.«



Čeprav slišimo, da se je banjaluško gledališče odpovedalo koprodukciji na račun domnevne protisrbskosti besedila, pa sama predstava tega argumenta ne potrjuje. »Razpad Jugoslavije in zločini, ki so se dogajali na Balkanu, je takšna tema, da je dovolj, če rečemo besedo 'Jugoslavija' in že bomo v konfliktu med razpravljavci o tem, kaj se je tedaj zares dogajalo, kakšna je bila ta država in kaj vse se je tedaj kuhalo. Če bi zgodbo umestili v drug prostor, bi po vsej verjetnosti prišli do povsem univerzalne, stare zgodbe, v kateri sin išče očeta, za katerega naključno izve, da po vojni ni mrtev in da je povrhu še zločinec. Kakšen šok za sina,« razlaga Katja Pegan.



Misirača pa pravi, da je zgodba o iskanju očeta v jugoslovanskem okolju njemu še posebej blizu (tudi sam je sin Makedonke in Srba, torej mešanega zakona, in sin oficirja). Zgodba v balkanskem okolju dobi za gledalca bolj domače in privlačno izhodišče. »V devetdesetih letih so bili konflikti na tem območju zelo posebni in še danes si ne znamo povsem pojasniti, kaj natančno in kako se je lahko vse to zgodilo v državi, ki se je marsikomu zdela kot pravljica. Sam menim, da se je vredno vračati k zgodbam, ki nam odpirajo nova vprašanja in dajejo nova, ne le črno-bela stališča do vojnih konfliktov na Balkanu,« pravi srbski režiser. »Upam, da je zavest občinstva dovolj visoka in da so se skozi umetnost pripravljeni soočiti z nekaterimi bolečimi vprašanji, saj je odpiranje teh tem lahko tudi zdravilno in katarzično,« dodaja Misirača.
 

Negativci s človeškim obrazom

Koprsko-bosanska uprizoritev Jugoslavije ne prikazuje negativcev zgolj v negativni luči. Nasprotno: zločincem išče in daje tudi povsem človeški obraz. Poskuša jih razumeti in sprejeti v tedanjih jugoslovanskih okoliščinah, poskuša iskati razloge za njihove zablode in nesprejemljiva dejanja. Oficir Nedeljko Borojević je idealen oče in mož – takega se kot otrok spominja Vladan, o takem mu pripovedujejo drugi oficirji, sosedje, sorodniki ... Zato pušča gledalca na trenutke v negotovosti, saj morilca opisuje tudi kot srčnega človeka in očeta.



Šele v sklepnih prizorih, ko se sin vendarle sreča z očetom, spoznamo, da se glavni junak kljub vsem lepim spominom na očeta odpove zločincu. Oficir JLA sicer poskuša opravičiti svoja dejanja z razlago, da mu je bila vloga morilca usojena, da je pravzaprav žrtev usode in vrojenega balkanskega obračunavanja, ki prehaja iz roda v rod. Vladan se odločno upre taki očetovi logiki, mlada generacija se upre stari, je proti temu, da nam namesto razuma in morale vlada usoda. Upor ga osvobodi, toda cena je visoka, saj se vendarle odpove očetu.

Sinov obračun z balkansko logiko v zgodbi ni težak, ker ga je oče zapustil prvi in se je namesto družini posvetil nesmiselnemu in razdiralnemu nasilju. Zanj je umrl že zdavnaj. Razprtije in številni zločini na Balkanu pred 30 leti sploh niso tako zelo oddaljena zgodba, ki se ne bi mogla ponoviti, saj se poskusi delitve narodov in sovraštva med ljudmi vedno znova vračajo v to nemirno in temperamentno okolje.

Kako prepričljivi so Misiračevi in Vojnovićevi liki na odru, gledalci različno dojemajo in sprejemajo. Predstavo so doslej dvakrat uprizorili v Prijedoru in osemkrat v Kopru. V začetku septembra jo bodo ponovili v Jajcu, 5. septembra v Novem Sadu, jeseni pa se vrača na slovenske odre.