Umetnost je omara

Gledališče
Daniil Harms: Umetnost je omara
režija Ivan Peternelj
Slovensko mladinsko gledališče

Opis predstave Umetnost je omara na vprašanje zakaj danes postav­ljati Daniila Harmsa (roj. Danijel Ivanovič Juvačov), ruskega absurdističnega, nadrealističnega avtorja, odgovarja: »Temelj sodobnega sveta je absurd. In Harms je eden prvih absurdistov.«

To izhodišče – gledališki list se ukvarja predvsem s Harmsovim življenjem in delom, manj s pričujočo predstavo – nakazuje tendenco, da bi tokratni študij odkrival Harmsovo (ne)aktualnost skozi pojav absurda; ta se lahko kaže kot splošnejša duhovnozgodovinska značilnost ali družbena podstat pa tudi kot umetniška in filozofska smer.

Absurdistom, kot sta Albert Camus in Søren Kierkegaard, je absurd predstavljal konflikt med človeško tendenco po iskanju smisla in nezmožnostjo, da ga najde v brezsmiselnem, kaotičnem, iracionalnem vesolju; v tem smislu je absurd vedno temelj človeške eksistence – in ni, kot insinuira opis predstave, posledica družbenega razkrajanja ali specifika nekega duhovnozgodovinskega časoprostora; tudi drama absurda, ki ji Harms kot zgodnji absurdist predhaja, upoveduje takšno bivanjsko perspektivo.
Prav razmislek o aktualnosti absurdistične poetike na eni in absurda kot podstati človeškega bivanja se zdi ključen za uprizoritev Umetnost je omara.

Predstava zavest, da gre pri absurdizmu za literarni pojav z začetka 20. stoletja, na izviren način ujame že s specifično prostorsko umestitvijo; projekt Umetnost je omara je postavljen v skladišče SMG, med kose starih scenografij, ki s svojevrstno reciklažo tako postanejo scenografija nove predstave. Scenografija ima tako skladno s Harmsovimi izvirnimi idejami o gledališču, kjer so nosilci vsebine tudi predmeti, scenografija, luč (gre za idejo odmika od dramskega teksta kot temelja postavitve) …; vsebinsko težo tudi v Peterneljevi postavitvi; opozarja na historičnost absurda, obenem pa na njegovo stalno prisotnost.

Prizori, ki medsebojno niso (nujno) dogajalno povezani (Harmsov literarni svet je pol nesmisla in se od linearne pripovedi umakne), so dramaturško in režijsko prepričljivo organizirani; predstava dobro teče, je odigrana skladno z »absurdistično maniro« (igrajo Daša Doberšek, Janja Majzelj, Blaž Šef, Matija Vastl, v vlogi »scenskih tehnikov« Gašper Tesner in Ivan Peternelj), obenem ujame hkratno humornost in tragičnost, ki je inherentna podstat absurda; k atmosferi, ki ostaja močna v celotni predstavi, prispeva tudi glasba harmonija (Polona Janežič), ki poudarja komične situacije z določenim »retro« strašljivim tonom.

Težava predstave je, da mimo prostorske umestitve ne ponuja veliko odmikov od paradigme absurdistične estetike in v veliki meri ostaja v območju tega, kar bi bilo od postavitve besedila z absurdistično idejno podstatjo pričakovati. Odnos med Harmsovim ustvarjanjem in podstatjo sodobne družbe ostaja nerazdelan; če naj bo povezava tragikomika in odvezanost od smisla, se zdi to nekoliko nezadostno. V nadrealističnih smereh, ki so se močno opirale na Freudovo psihoanalizo, smisel niti ni spodmaknjen; le generira se v drugih območjih (npr. v nezavednem) – tako se smisel generira tudi pri Harmsu. Predstava tega smisla ne izlušči skozi primerjalno raziskovanje stanja sodobnega družbenega duha – vzporednice ostajajo v veliki meri neraziskane.
Umetnost je omara tako ponudi prepričljivo zastavljeno odrsko delo v absurdistični estetiki in duhu, a pričakovanega ne preseže.