Ozimnica in človeško dostojanstvo

Vsaj na prvi pogled se zdi najnovejša pesniška zbirka Miriam Drev, Tirso, tematsko heterogena. V njej so namreč zajete tako pesmi, ki govorijo o razgradnji družbenih vezi, kot pesmi, ki govorijo o vzpostavitvi intimnih vezi, pri čemer se, paradoksalno, zdi, da je razgradnja tista, ob kateri zidovi navsezadnje rastejo, in gradnja tista, ob kateri ti zidovi padajo.

Potem so tu tako izčiščene impresije iz narave, ki hočejo izreči le tisto, kar je neposredno dostopno čutom (Radoveden, nepreviden kos / se kopa v luži, / da prhutajo kaplje.), kakor vrtajoči portreti sosedov, znancev, mimoidočih, ki hočejo za golim videzom svojih portretirancev ugledati jedrno resnico neke druge eksistence (Sprta s sosedami. / V njenih stavkih ustaljen / imperativ. // Ampak flancati, / spečeni na nedeljsko dopoldne, / topljivi, / krhki.). V nekaterih pesmih se, nadalje, vse vrti okoli preteklosti (Za osebno zgodovino, / bežne povezave, opuščene / možne načine življenja ne obstaja / merska enota, ki bi zajela / obseg.), spet v drugih vse okoli prihodnosti ([K]er prostor okrog naju tone, / zakrmarim proti vzhodu, / ven iz toka, / ki za mojim hrbtom / kakor kraški srk / ponika v opalno črno / ustje; // in še prej ­pomaham.).
 

In vendar bi težko rekli, da je Tirso nasilno napaberkovana ali stihijsko nametana, notranje, skratka, neskladna zbirka. Najprej seveda zato, ker jih eno na drugo pripenjajo skrbno izbrani, ponavljajoči se vodni motivi: morje, reke – Tirso je, mimogrede, ime najdaljšega vodotoka na Sardiniji – in luže, trajekti, jadrnice in čolni, jadralci, veslači in kopalci. Poleg tega je domala vse pričujoče pesmi mogoče brati znotraj enega samega naddoločujočega problemskega horizonta: glas, ki ga v Tirso slišimo, je glas nekoga, ki povsod – v sladkih mladostnih spominih, v menjavanju letnih časov, v taljenju polarnega ledu in globalnem segrevanju – videva evidenco minljivosti. Čas je v Tirsu torej kratek in postaja kvečjemu še krajši.

A to ne odene, kakor bi lahko pomislili, pričujočih pesmi v črnino, njihova atmosfera ni tragična ali resignirana, ne pregovorni obup ne nekakšen thomasovski bes spričo ugašanja luči ne konstituirata njihovega temeljnega sentimenta. Nekaj pomirjenega, skoraj vedrega je v teh pesmih. Lirska protagonistka Tirsa – kljub vsemu, kar se okoli nje in v njej sami temni – namreč vseskozi ostaja zbrana, preudarna, stvarna, malodane praktična. Njena temeljna drža je drža majhnih gest, majhnih potez, majhnih korakov, ki se lahko zdijo nesmiselni, a le na prvi pogled.

Ključna prispodoba za to eksistencialno držo je slej ko prej priprava ozimnice. Tu gre za motiv, ki se v zbirki pojavi nekajkrat, nemara najbolje pa je ubeseden v pesmi Po svoje, v kateri beremo: [N]ekaj vloži, nekaj popeče, en del posuši za zimo / s postopki, ki pomenijo uteho, / iznajdljivost pri oskrbi, / upor. Bob Dylan nekje piše, da je pisanje (oziroma petje oziroma snemanje), kakor da bi nekdo na slepo streljal v brezizrazno obličje časa in – če je umetnik resnično na ravni svoje naloge – nekajkrat tudi zadel. Nekaj podobnega, se mi zdi, je s pripravo ozimnice pri Miriam Drev; da zime, teme, smrti dolgoročno ni mogoče ustaviti, njena lirska protagonistka seveda dobro razume.
 

In vendar bo tu in zdaj zavzeto pripravljala ozimnico. Malo menda zato, ker je koristna in slastna, pa tudi ker – kolikor se ponjo ne odpravi v najbližjo veleblagovnico – se odreka logiki potrošništva. Predvsem pa zato, ker raje stori nekaj, kakor da ne bi storila ničesar; natanko tako zavrne sirenski klic malodušja, nihilizma. V tej, dolgoročno gledano, nesmiselni gesti se torej zgošča temeljno človeško dostojanstvo. Je pa najbrž treba to hvalo vsaj nekoliko kvalificirati.

Zdi se mi namreč, da se pričujoče pesmi pogosto upehajo pri delu z metaforami; takrat opustijo govorico, polno nazornega, potrpežljivo izpisanega podobja, ter jo nadomestijo z načelnimi, generalizirajočimi in, posledično, nekoliko nabuhlimi izjavami o človekovem eksistencialno zagatnem položaju. Kjer se to primeri, pričujoča poezija praviloma izgubi živost in moč. Kljub temu se mi zdi Tirso ena najbolj prepričljivih zbirk Miriam Drev.