V nadaljevanju preberite:

Janez Pipan romaneskni narativ iz petih individualnih pripovedi transformira v plastično, tridimenzionalno uprizoritev v treh dejanjih, kjer se monološko naratorstvo spretno izmenjuje z inscenacijo, prezentacija z reprezentacijo. Princip je preprost, vendar funkcionira brezhibno. K temu pripomore tudi uprizoritveni verizem, ki se, vsaj v detajlih, manifestira tako v scenografiji Marka Japlja kot v kostumografiji Lea Kulaša, glasbenih vložkih, ki bodisi služijo zgolj oblikovanju atmosfere ali pa akcentualizirajo posamezne poante, predvsem pa v rabi večjezičnosti.