V nadaljevanju preberite: 

Presenetljiva intertekstualno zasnovana skladba Eppur si muove št. 4 Mateja Bonina je bila glavni poudarek večera. Orkestrski korpus je skladatelj radikalno usmeril v linearno, melodiozne poteke, ki so se pretakali kot lestvični valovi in se pojavljali v raznolikih instrumentalnih barvah. Med temi so prodirali na plan še neslišani zvočni skupki, narejeni iz kombinacij neobičajnih tolkal in različnih inštrumentov. Vrtoglavo in mestoma repetitivno pretakanje glasbenih linij je delovalo hipnotično ter nas spomnilo na premike vesoljnih teles, o katerih govori Galilejev poslednji rek iz naslova.