Ocenjujemo: Slika 1.1 (druge oblike nemira)

V pritličju Muzeja sodobne umet­nosti Metelkova se od leta 2014 v manjšem, ločenem prostoru odvija serija samostojnih razstav Prepih, ki se po besedah institucije osredotoča na predstavitve mlajših umetnic in umet­nikov ter svežih idej na področju sodobne umetnosti – tokrat umet­nice Ane Likar, ki je študij likovne umetnosti dokončala na Dunaju (Univerza za uporabne umetnosti, oddelek za umetnost in situ), kjer z videoinstalacijo Myriad Tentacles Will be Needed (Again and Again) (Nešteto lovk bo treba (vedno znova)) trenutno sodeluje tudi na razstavi nominirancev nagrade Vordemberge-Gildewart štipendije 2022 ­(Mumok).

Njeno ustvarjanje prehaja med različnimi mediji; združuje video, objekte, besedilo, subtilne intervencije v javni prostor, pri tem pa prek večplastne pripovedi poskuša osvetliti tisto, kar ni vidno na prvi pogled. Izhodišče projekta na Dunaju je nenavaden podatek, da ima Slovenski prirodoslovni muzej zaradi pomanjkanja ustreznih prostorov svoje zunanje depoje v enem od skladišč današnjega BTC Cityja, aktualna razstava v Ljubljani pa na soroden način črpa iz fenomena ptic selivk, ki med letenjem ne potrebujejo (veliko) spanca.

Ko vstopimo v mračen, delno zatemnjen prostor z videoinstalacijo Slika 1.1. (druge oblike nemira) (2022), je težko reči, kaj zagledamo prej – na steno projiciran video ali objekt, ki spominja na sedišče, celo ležišče. Modra, kovinska površina z izbočenimi pasovi je videti (in je) neudobna, nelagodje vzbuja tudi zvok upogibanja kovine, ki ga povzročimo, ko nanjo sedemo. Kmalu opazimo, da se enak kovinski element (sicer v beli barvi) ponovi tudi na steni – kot podlaga za projekcijo videa. To ustvarja specifičen vizualni učinek, saj z vertikalnimi rebri podobo deli v enakomerne pasove in dodatno poudarja umirjen ritem kadrov, ki so monotoni in se menjajo počasi. Gre namreč za osemurni video, ki ga je avtorica snemala z opazovalnice ptic v naravnem rezervatu Škocjanski zatok blizu Kopra. Snemati je začela še pred zoro, ko je ptičje petje najglasnejše, lokacija pa narekuje tudi podobo v drugem planu videa, ki dominira – pristanišče oziroma luko Koper, ki jo ptice preletijo le občasno.

Osemurni video seveda ni namenjen temu, da ga v enem zamahu pogledamo celega; naključje narekuje, kaj vidimo najprej, ob daljšem ogledu pa opazimo, da se nekatere sekvence večkrat ponovijo. Avtorica gledalca subtilno prestavi v trenutek snemanja, mu s formatom omogoči podoživljanje prehoda iz noči v dan, ko se svetloba spreminja in stvari dobivajo obliko, kar vzpostavlja specifično atmosfero. To dodatno dosega tudi z vključitvijo dveh elementov, ki držita gledalca v nenavadnem, polpozornem stanju; kontemplacijo ob počasnosti videa namreč dopolnjuje nežen zvok, ki sprva spomni na ksilofon, na neki točki pa se zazdi umeten. Namesto dejanskega ptičjega pet­ja, ki je bilo posneto ob videu, Ana Likar v postavitev vključi minimalistične, sintetične zvoke ptic v 6-kanalni zvočni instalaciji Benjamina Nelsona (Voliera, 2018) – zvok poslušamo iz šestih zvočnikov, ki so razporejeni po stropu, od katerih vsak predvaja svoj zvočni zapis. S tem preobrne pričakovano in gledalcu ne posreduje izkušnje slišanega, le videnega, hkrati pa v razstavnem prostoru ustvari občutek, da je ta večji.

Ocenjujemo: Info Point / Galerija Škuc

Kontrast binarno naravnanega razumevanja in ločevanja naravno-umetno se tako nadaljuje iz videa v zvok in postavlja pod vprašaj takšno razlikovanje oziroma možnost oziroma smiselnost tega. Če iščemo vir zvoka, je velika verjetnost, da se s stopalom zaletimo v enega od majhnih, a razmeroma težkih (betonskih?) objektov na tleh, nekakšnih odrezanih stožcev, ki jih dotlej morda sploh nismo opazili. Gledalec se ob tej »motnji« zdrzne, drsenje objekta po tleh lahko tudi sliši, dokler se ne ustavi. Umiritev, ki jo stimulira video, je tako večkrat prekinjena, s čimer avtorica spretno usmeri pozornost na posamezne detajle in njihove odnose v prostoru, kot tudi dejavnike zunaj njega – delavnik, ki se medtem odvija v galeriji (mimoidoče, korake, ­pogovor …).

Razstava s povezavami, čutnimi odzivi nagovarja predvsem gledalčevo intuicijo, prve asociacije sicer dokaj hermetičnega projekta pa dopolnjuje na eni strani avtoričino besedilo, v katerem so navedena nekakšna poglavja ali naslovi posameznih sekvenc videa, predvsem pa obrazstavno besedilo. Izhodišče Ane Likar je zanimanje za fenomen ptic selivk, katerim prilagoditev telesa omogoča, da letijo izredno dolgo, ne da bi pri tem zares spale. Dodatno fascinacijo prinaša dejstvo, da se prav ta odsotnost potrebe po spanju raziskuje tudi zato, da bi našli načine za spremembo človeških spalnih navad. Slednje sicer ne preseneti (raziskave so začeli znotraj ameriškega vojaškega sektorja), vendar se šele z zakasnitvijo zavemo teže in širine potencialnih posledic. Avtorica namreč omenjeno domišljeno naveže na lastne pogoje dela, ki ji pogosto ne dopuščajo spanja.

Ocenjujemo: Julije Knifer: Règles et émotion/ Zagreb

Osemurno trajanje videa tako dobi dvojno konotacijo – sovpade na eni strani z običajnim delovnikom (muzeja) in na drugi s priporočeno dolžino spanca. Projekt je sestavljen večplastno tako v vizualnem kot vsebinskem smislu in se pred nami odpira počasi – umetnica nas v izčiščeni postavitvi subtilno vodi od manj k bolj prepoznavnemu, kot se pred nami počasi odkriva podoba pristanišča z žerjavi in zabojniki, travnikom in cesto, ki ju ločuje. Tako naslov razstave kot avtoričino besedilo kaže strukturo poglavja oziroma oznak vizualnega gradiva v znanstveni literaturi; ko preberemo, da se dejansko opirajo na ornitološke knjige, besede »prhutanje, perutne oznake, let« in tudi »tema nadzora, miselna moč, volja« iz asociativnega preidejo v kontekst.

Ocenjujemo: Marijo Zupanov: Under the Tuck (Pod zalimanim)

Poudarjen občutek časovnosti je tisto, kar ob razstavi najbolj doživljamo. Ko po obhodu, preizkusu sedišča sedemo na tla, smo naslonjeni ob steno soočeni z lastnim vrednotenjem časa – v poltemi, v svežini galerijskega hladu popolnoma doživimo trenutek (ponavljajočega se) vzhoda, vsakič novega dneva, ki vodi v pričakovanje, kakšna sekvenca ga bo prekinila, kakšno bo zvočno nadaljevanje, zaradi česar prostor zapustimo z željo, da bi se vanj vrnili. Avtorica nas počasi in prepričljivo vodi v razmislek o lastnih pogojih dela ter možnih spremembah, ki nas čakajo oziroma so na neki način že tu – stalno stanje pripravljenosti, produktivnosti, brez pravega odmora, kjer je spanje le še potrata časa, v katerem se lahko realiziramo, zaradi česar se zdi čas, ki ga preživimo na razstavi, toliko bolj dragocen.

Na ogled do 18. septembra.