V nadaljevanju preberite:

Predstava je odrsko delo z izjemnim učinkom odrske iluzije; scenografija nas ne orientira zgolj v prostoru, ne ponuja zgolj kulise, na kateri se dogajanje odvija, temveč nas s surovo visceralnostjo – scenografijo sestavljajo bivalni kontejner, šotorska ponjava in plastične posode za vodo – skorajda oprijemljivo prestavi na dramski kraj dogajanja, v opustošeno okolje blizu območja, na katerem se je zgodila nesreča v jedrski elektrarni. K temu vtisu veliko pripomore minimalistična zvočna krajina predstave, ki ustvarja vtis nepopolne tišine; okolica je tiha, a vseeno skorajda nenehno slišimo rahlo pošumevanje, oglašanje ptic, promet, preletavanje helikopterjev …