V nadaljevanju preberite:

Pred nami se v Mojstru skozi redakcijo in izbor pisemskega gradiva izriše samotarski, asketski človek, ki je velik del življenja preživel v osami in se je odmikal od ljudi; do drugih, a zlasti do sebe, je bil neredko kritičen, piker, svoje delo pa je razumel kot poslanstvo, umetnost kot višji smisel človekovega bivanja. Ta usmerjenost reprezentacije Plečnikovega lika je morda tudi najbolj kreativen del predstave, ki je mimo besedila precej minimalistična.

Gledališke akcije so skozi predstavo dokaj redko razporejene, predstavljajo pa zlasti počasno sestavljanje makete nikoli realiziranega Plečnikovega parlamenta, ki uradno nosi pomenljivo ime Katedrala svobode. V nekem smislu se s to osredotočenostjo na nikoli izpeljan projekt zdi, da predstava daje vtis nerealiziranosti, nedokončanosti, ki pa ni dobro kontekstualizirana – npr. z maketami uresničenih del ali z občutkom o Plečnikovi Ljubljani.