Ocenjujemo: Olje črne kumine, režija Barbara Zemljič

V nadaljevanju preberite: 

S poudarkom na intimnih odnosih med liki in njihovih odzivih na dogodke, ki se odvijajo v dolgem časovnem intervalu, avtorica zgradi prepričljivo sliko družbe srednjega in nižjega sloja. Izrazito filmsko zastavljene dramske slike, pisane z ostrim občutkom za detajl, se opolnomočijo prek osrednjega in naslovnega simbola črne kumine. Ta začimba, ki se skozi besedilo (in predstavo) manifestira kot čaj, krema in olje, postane metafora za zakrivanje razpok v družinskih odnosih, in tako ustvari tudi satirični komentar kulture velnesa ter njenega potrošnika. Liki konzumirajo in se mažejo s črno kumino, medtem ko njihov osebni svet razpada na drobce.