Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Ocene

Ocenjujemo: Miklavž Komelj: Prva kresnica

Če za Komeljevo pisavo prikrojimo Lukacsevo definicijo romana: zgodba se konča, preobrati (in njena misel, filozofija) pa se nadaljujejo.
Večina zgodb zbirke se odpira prevratniškim branjem, pravzaprav takšna branja – čeprav se zdi, da ponekod zavzemajo neke bolj manifestne pozicije v kulturnem boju – tudi spodbuja. FOTO: Blaž Samec
Večina zgodb zbirke se odpira prevratniškim branjem, pravzaprav takšna branja – čeprav se zdi, da ponekod zavzemajo neke bolj manifestne pozicije v kulturnem boju – tudi spodbuja. FOTO: Blaž Samec
25. 10. 2022 | 11:10
10:18

V nadaljevanju preberite: 

Če so privilegirano mesto pisave njeni zlomi oziroma odmiki od zakonitosti, ki jih vzpostavlja sama, potem moramo tudi v primeru Prve kresnice iti neposredno k stvari, pa čeprav to pomeni zoženje fokusa na eno zgodbo in začasno izvzetje preostanka. Gre za zgodbo Heroj; kot vse zgodbe v zbirki je tudi ta vešče spisana in tudi ta se dotika tem presežnega. Kar pa v njej bode v oči, je nekaj, kar je v precejšnjem kontrastu z drugimi Komeljevimi zgodbami, tako v tej zbirki kot tudi recimo v kratkoprozni zbirki Larvae: to je odsotnost notranje determiniranosti in odsotnost milosti pri upodabljanju ostarelega partizana, narodnoosvobodilnega heroja, ki ga pripoved opazno prikazuje kot nesamozavestnega, dvomečega, kot da se bo zdaj zdaj zlomil pod težo polpretekle zgodovine, v kateri je bil udeležen.

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine