V nadaljevanju preberite:

Na svoji raznoliki, s pomembnimi dosežki nasičeni ustvarjalni poti je režiserka in videastka Jasna Hribernik izvedla več konceptualnih obratov in sprememb, a je nekako zvesta videu in instalacijam, ki temeljijo na videoposnetkih, s katerimi se najpogosteje dotika različnih, a vedno zelo aktualnih tem. Skupni povezovalni element je najpogosteje dejavnik minevanja, uničenja in transformacije, bodisi narave in družbe bodisi arhitekturnih oblik. Njena zmožnost in kvaliteta pripovednih dimenzij njenih del zagotovo temeljita na nekakšni aluzivnosti podob, ki pričajo, denimo, o propadu megalomanskih načrtov, novonastalih ekosistemih, ki vegetirajo na njih, in o regeneraciji, ki je ni mogoče nadzorovati. Po mnenju avtorice je tako tudi z obdobjem antropocena, ki ga je povzročil človek, a ga ne more nadzorovati.