Ocenjujemo: Sonja in Alfred, režija Fabrizio Montecchi

Da je senca lahko izčrpno semantično bogastvo, dokazuje italijanski režiser in lutkovni ustvarjalec Fabrizio Montec­chi, ki se v italijanski in širši evropski gledališki prostor vpisuje kot eden pomembnejših ustvarjalcev na področju senčnega gledališča. Pri nas smo si ga zapomnili predvsem po večkrat nagrajeni uprizoritvi Račka, smrt in tulipan, ki z rahločutno obzirnostjo pokaže, da sta smrt in življenje le dve plati istega kovanca.

Teme, ki se skrivajo v sencah in podzemnih luknjah, Montecchi (režija in scenografija) s pravo mero obzirnosti in poguma osvetljuje tudi v predstavi Sonja in Alfred (Lutkovno gledališče Ljubljana). Gre za pripoved o bežanju, izključenosti, osamljenosti, sprejemanju ter odprtosti srca, ki je nastala po zbirki slikanic belgijske avtorice Catherine Pineur in pripoveduje o Alfredu (Tiziano Ferrari), nenavadnem ptiču, ki nima več doma in v neznanem svetu išče prostor, kamor bi lahko odložil svoj rdeči stol.

Potem ko so ga preostale skupine ptic vztrajno zavračale, ga na kavo povabi Sonja (Deniz Azhar Azari) in iz skromnega dejanja prijaznosti se razvije globoko prijateljstvo. A idila radosti se prekine, ko lepega dne Sonja ugotovi, da je Alfred izginil; da bi ga našla, tudi sama prvič zapusti svoj dom. Ob tem prelomu uprizoritev razpre problematiko prebežništva in vojnih migracij – Alfred je odšel, da bi svojim prijateljem pomagal pobegniti iz prostora, »kjer je postalo nevzdržno«. S tem ustvarjalci Teatra Gioco Vita spet zarežejo v samo tkivo vprašanj, ki jih odrasli pogosto spremljamo z zadržki in o katerih z najmlajšimi zaradi (pogosto neutemeljenih) predsodkov neradi spregovorimo.

Ocenjujemo: Temnica / Lutkovno gledališče Ljubljana

Podobe tematsko pereče uprizoritve o bežanju pred okrutnostjo vojne in ponovnem iskanju varnega zaživijo v taktilni kombinaciji ljubkih scenografskih elementov, glasbe Paola Codognolija ter subtilno zadržanega, a prodornega lučnega oblikovanja, ki z ustvarjanjem silhuet in delnih obrisov vzpostavlja vabljivo atmosfero. Senčne podobe, ki se prek telesa lutke projicirajo na paravan, so minimalne, celo skromne, a s konsistentno uporabo barvno izstopajočih vizualnih impulzov postanejo izrazito sugestibilne in dodatno podžigajo gledalčevo domišljijo.

Kombinacija dvodimenzionalne sence in tridimenzionalnih scenskih elementov se dinamično povezuje v celovito in interdisciplinarno enoto organske razsežnosti, ki je v nenehnem gibanju. Tako kot telesa je namreč premičen tudi paravan, kar ponuja inovativne postopke sodobnega senčnega gledališča, sploh v raziskovanju odnosa med lutko in animatorjem.

Nastopajoča v kombinaciji dramske igre in lutkovne animacije prehajata iz vloge v vlogo na premici animirani lik-igrani lik-pripovedovalec, med točkami premice pa se lahko dogajajo križanja in tako se igralec v vlogi Alfreda pogovarja z animirano senčno podobo Sonje. Poskusi raziskovanja možnih odnosov med lutko in animatorjem, ki jih je v senčnem gledališču težje poustvariti kot pri drugih disciplinah lutkovne animacije, so vznemirljivi, a sinteza med njimi ni vselej učinkovita. Različne snovne in nesnovne ravni inscinacije likov ne vodijo v organsko spojenost, temveč nasprotno gledalca pogosto dezorientirajo, posebno ker ravni reprezentacije prehajajo med antropomorfnim in zoomorfnim. Omejitev premice na animirani lik-dramski pripovedovalec ali znakovna poenostavitev razplastenih inscinacij likov bi uravnotežili uprizoritev v doslej vzpostavljen organski spoj.

Kljub manjšim spotikljajem je uprizoritev Sonja in Alfred predstava z močno vplivanjsko razsežnostjo, ki spregovori o strpnosti, sočutju in sprejemanju, še zlasti pa o tem, da naštetega (žal) ni zmožen vsak.