Krila golobice Henrya Jamesa

Morda je prevladujoči vtis o današnjem diktatu skrajnosti zaradi vsesplošne družbene histerije zmoten ali vsaj izkrivljen, v določeni meri pa nedvomno živimo v obdobju »ekscesov«. Vsaka srednja pot je značena za mlačno in omledno, za aktivacijo našega mentalnega in emocionalnega aparata in naših čutov so potrebni visoki obrati in intenzivni dražljaji, sicer v današnji hiperprodukciji posamezni kulturni ali umetniški oziroma kakršni koli projekti z družbenimi implikacijami ostanejo bolj ali manj spregledani.
Odrsko inscenacijo romana Krila golobice bi prav tako lahko označili za svojevrsten eksces, čeprav s povsem drugačnim predznakom. Ne samo, da v predstavi umanjka še tista minimalna doza fabulativnega suspenza, kolikor ga pač aktualna gledališka produkcija sploh še premore, saj Pavle Ravnohrib v vlogi pripovedovalca alias kar Henrya Jamesa samega s svojim sonornim glasom v nekaj uvodnih stavkih poda ves temeljni zaplet in razplet, tudi protagonisti uporabljalo le najbolj temeljna oziroma hiper reducirana performativna sredstva, da se sploh še ustvarja vtis oblikovanja odrskih likov.
Ker se v njihovem besedilu gladko oziroma potencirano neopazno prepletajo prozni citati, monologi in dialogi se atmosfera scenskega recitativa še stopnjuje (avtorica adaptacije romana in dramaturginja je Eva Mahkovic), čeprav se stopnja rezerviranosti do klasičnega oblikovanja vloge razlikuje. Pri tem bolj kot različna intenca do teatralizacije igrajo vlogo karakterne značilnosti posameznega igralca ali igralke oziroma njihov temperament in pojavna prezentnost, zato Ksenija Mišič kot Maud Lowder ter Kristijan Ostanek kot Lord Mark za odtenek odstopata od sicer izrazito distanciranih uprizoritvenih strategij vseh ostalih protagonistov, vključno s trikotnikom osrednjih likov, kot jih (re)prezentirajo Nataša Matjašec Rošker, Petja Labovič in Eva Kraš.
Posamezni prizori, ki med seboj le ohlapno korespondirajo ali pa so koncipirani kot povsem izolirano kadriranje, ter brezčasno - klasični kostumi (Alan Hranitelj) in predvsem scena (Marko Japelj) ta učinek še dopolnjuje. Puristično, zgolj z dvojno stopniščno diagonalo opredeljeno prizorišče bolj kot možnost interakcije simbolizira njeno nezmožnost oziroma vsesplošno alienacijo, predvsem pa definira in akcentualizira formalne vizualne rastre, ki so onkrat pomena. Ob vsej tej hladni, distancirani in hiperestetski neospektakelski estravaganci je fabulativna problematika vsej svoji etični, moralni in občečloveški aktualnosti navkljub reducirana na nivo nekoliko enigmatične anekdotičnosti brez posebnih referenc.
Režiser Matjaž Berger se je s takšnim konceptom distanciral od še tako minimalnih vrednostnih sodb ravnanja posameznih likov, »zgodba« je predstavljena povsem nevtralno oziroma že kar laboratorijsko sterilno, saj je v ospredju predvsem vizualno-iluzionistična dramaturgija. Takšna izrazito skonstruirana odrska metarealnost ima nedvomno svoj čar, saj dovolj jasno v ospredje stopijo tudi elementi sublimnega, ezoteričnega, nesnovnega, vprašanje je le, ali so te prvine dovolj prepričljive za drugačno gledališko izkušnjo. Projektu bi na prvi pogled zlahka prilepili označba sterilnega formalizma, ki se na roman navezuje predvsem v maniri tipično britanske splendid isolation, torej odlične, sijajne izolacije, ki je še kako značilna za čas in okolje, v katerem je bil roman napisan. In vendar se zdi predstava v času, ki nas vsak dan znova posiljuje s kričavo agitacijo, prozorno teznostjo in vzvišenim moraliziranjem, dovolj intrigantna, zato je morda bolj akutna dilema ali smo mi sploh še sposobni z drugačno optiko in predvsem z drugačno senzibilnostjo reflektirati svet okoli nas. Predstava Krila golobice v tem smislu morda ne nakazujejo cilja, zato pa dovolj sugestivno pot do njega.