Židan(ov)a volja ali izgubljeno s prevodom

So knjige, ki jih po nekaj prebranih straneh odložimo na kup k ostalim nedotaknjenim impulzivnim nakupom, in knjige, ki nam ne pustijo vdihniti in jih ne moremo izpustiti iz rok do zadnje črke. A tu in tam je treba vdihniti in nič ni narobe, če dovolimo zgodbi, da se usede, in se vrnemo k njej čez nekaj časa. Nič ni narobe in ne smemo se počutiti krive, tudi če se spet zatopimo v klasiko, katere podrobnosti so nam z leti zbledele iz spomina. Zgodi se tudi najboljšim. Vsaj tako pravijo najboljši – letošnji literarni nagrajenci, ki so z nami delili svoje najljubše domače branje.

Režiser, scenarist in pisatelj Nejc Gazvoda je na 49. Tednu slovenske drame prejel nagrado Slavka Gruma za najboljše novo slovensko dramsko besedilo. Žirijo je prepričal z izvirno dramo Tih vdih o življenju povprečne slovenske družine, ki drsi proti družbenemu dnu in se proti težavam bori s humorjem.



»Gotovo najbolj zanimiva knjiga, ki sem jo prebral pred kratkim, je The Last Samurai avtorice Helen DeWitt. Knjigo sem prebral v izvirniku, v angleščini (in se na tem mestu opravičujem nekomu, ki zato ne bo židane volje), in ne čudi me, da ni prevedena, saj v njej najdeš še najmanj japonščino, staro grščino, arabščino, celo islandščino. Knjiga namreč govori o zelo inteligentni, a tudi nadvse čudaški Sibylli, ki kot mama samohranilka vzgaja genialnega otroka Luda, ki skozi knjigo počasi prevzema pripoved in se odpravi iskat očeta. A to literarno delo ni solzavo iskanje roditelja, prav tako nima nobene zveze z istoimenskim filmom, v katerem umre Tom Cruise, ampak je popolnoma noro doživetje, ob katerem uživaš in trpiš hkrati. V zajetni knjigi ti Sibylla razloži, da se lahko vsak nauči kateregakoli jezika, če se temu posveti v mladosti, da bi otroci morali dobiti honorar za obiskovanje šole, neštetokrat opisuje scene filma Sedem samurajev, ki ga mama predvaja sinu kot nadomestek za močno očetovsko figuro. Če se vam zdi noro, verjemite, to je šele začetek – ko začne grozljivo elokventni enajstletni Ludo obiskovati »očete«, bukla zares požene v najvišjo prestavo. Je pa to gotovo knjiga za literarne avanturiste in popolnoma razumem ljudi, ki jo naravnost sovražijo,« se je razgovoril Gazvoda, ki se je od intenzivnosti omenjene knjige spočil ob knjigi španskega pisatelja Carlosa Ruiza Zafóna Senca vetra, ki je po njegovem »krasno spletena in odpletena oda branju, skrita v triler«.

Mladi gledališki in filmski režiser je dejal, da mu denarja za knjige nikoli ni žal. Kupuje jih v knjigarnah, prek spleta, na kindlu, izposoja pa si jih tudi v knjižnici. Kupi knjig, ki se tako nabirajo v stanovanju, ga niti najmanj ne motijo, in med njimi je tudi drugi del Neapeljskega cikla Elene Ferrante, ki še čaka, da ga bo vzel v roke, pa La Belle Sauvage Philipa Pullmana, in konec Pinkerjeve knjige Razsvetljenstvo zdaj!, ki ga je v prvem poskusu nekoliko upehala in jo je dal na stran.
 

​Podeželska knjižnica in listki s sporočili

Jure Jakob, pesnik in esejist ter letošnji nagrajenec Prešernovega sklada, se je pred dnevi poglobil v branje najbolj znanega romana Zorka Simčiča Človek na obeh straneh stene. Toda avtor pesniške zbirke Lakota, čeprav ima rad samoto, naravo in tišino, je branje knjige opustil. »Nekaj me odbija, skoraj iritira, najbrž se ta hip nisem zmožen vživeti v ozračje človeške samote, begavosti in tujstva v svetu, ki prepreda roman kot rdeča nit, zato sem po približno petdesetih straneh prenehal brati. Mogoče kdaj drugič,« nam je zaupal. Medtem je med urejanjem podeželske knjižnice nepričakovano naletel na nov natis prve izdaje Kocbekove Zemlje s priloženim faksimilom pesnikovega rokopisa. »Z velikim veseljem in posebno slastjo znova prebiram meni najboljšo, najljubšo pesnikovo zbirko,« je dejal Jakob, ki je med »pozabljenimi« knjigami naletel tudi na Virgilovo smrt avstrijskega klasika Hermanna Brocha.

»Pred skoraj natanko dvajsetimi leti sem to knjigo kupil za 1100 tolarjev. Vsakič, ko se mi znajde pred očmi, si rečem, da jo moram prebrati – mogoče mi bo to poletje uspelo.« Nemudoma pa ga je letos očaral španski pisatelj Jesús Carrasco. »Oba njegova v slovenščino prevedena romana sem pogoltnil. Carrasco piše o temnih plateh človekove eksistence in krutih mehanizmih moči, ki upravljajo sodobno družbo z neprizanesljivo resnicoljubnostjo, etično občut­ljivostjo in natančnim jezikom.« Jure Jakob, ki sicer knjig ne kupuje pogosto, saj pravi, da so za njegov žep predrage, je omenil še pesmi Michaela Krügerja, ki so lani izšle pri Beletrini, ter razmisleke o pesništvu in antropologiji sodobnosti, ki jih je Brane Senegačnik zbral v knjigi Smrt lirike.



Samota in druge pripadajoče teme, kot jih opisuje Vladimir P. Štefanec v romanu Najlepša neznanka svetloba, so nagovorile lavreatko za kresnika Bronjo Žakelj. Ker jo je zanimalo, kakšna je njena konkurenca, je prebrala vse preostale štiri za kresnika nominirane romane. Kot zadnjega je vzela v roke Štefanečevega, ki jo je navdušil. »Ne le navdušil, očaral me je, osupnil, pravzaprav, saj sem v glavnem protagonistu Filipu nepričakovano našla ogromno podobnosti s svojimi razmišljanji in občutji, kot so samost, osamljenost, izločenost, krivda, hrepenenja,« je povedala. Pisateljica je že posegla po novi knjigi, enem od Vonnegutovih romanov, pa jo je prej premamila klasika Sto let samote, ki jo je sicer kupila za darilo. »Nekaj sem že podčrtala, tako da bom morala še enkrat v knjigarno,« je priznala nagrajena pisateljica, ki se na knjige hitro naveže, vanje večkrat kaj zapiše ali med strani zatakne listke s sporočili. »Knjige kupujem, nočem si jih izposojati, saj jih, če so mi všeč, težko vrnem. Kot študentka sem imela zato v knjižnici ogromne zamudnine, bilo mi je nerodno in sem prosjačila prijatelje, da so knjige namesto mene nosili nazaj, prosili za popuste, čakala sem tudi na dneve odprtih vrat, ko sem jih lahko vrnila brez plačila.«
 

​Obnavljanje slovanskih jezikov

Da bo končno prebral nagrajeni roman Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset, komaj čaka Andrej Rozman - Roza. Njemu je Društvo slovenskih pisateljev letos podelilo desetnico, literarno nagrado za otroško in mladinsko književnost za pesniško zbirko Pesmi iz galerije, v kateri je v radožive verze prepisal petintrideset slik iz stalne zbirke Narodne galerije. In kje se napaja plodoviti pesnik, pisatelj in dramatik sam? »Trenutno berem knjigo Roberta Darntona Veliki pokol mačk in druge epizode francoske kulturne zgodovine, ki proučuje načine mišljenja v Franciji 18. stoletja. V roke mi je padla zaradi naslova, saj se trenutno ukvarjam s pravljico o Obutem mačku, a me je prijetno presenetila, ker predstavlja tudi nam vsem znane pravljice v njihovi predmeščanski fazi in še marsikaj, tako da res uživam,« je povedal Rozman - Roza. Pred kratkim ga je navdušila Pogodba Mojce Širok, »tako z dinamiko, ki bralcu ne dovoli, da bi se ustavil, kot zaradi žanrsko na videz lahkotne podobe današnjega kriminalnega sveta. Gre za tragedijo, ki pa se bere in tudi prodaja kot kriminalka.«

Na polici ga še čaka črnohumorni roman češkega pisatelja Petra Stančíka Mlýn na mumie, ki ga bo bral kar v originalu. V angleškem, češkem in bošnjaško-hrvaško-srbskem jeziku je namreč tako domač, da knjige v teh jezikih raje bere v izvirnikih. »Delno zato, da nisem čisto enojezičen, ampak obnavljam tudi te redke jezike, ki so mi dovolj blizu, še bolj pa zato, ker se v prevodih zmeraj kaj izgubi. In to danes še bolj kot nekoč, saj so literarni prevodi čedalje slabše plačani in morajo prevajalci in prevajalke svoje delo opraviti kar najhitreje, če hočejo preživeti,« je opozoril na resne težave, s katerimi se tudi sam sooča kot prevajalec. »Zato od gospoda Židana, ki je dal izjavo o pomembnosti branja v slovenskih prevodih, pričakujem, da bo sodelovanje svoje stranke v koaliciji pogojeval s povečanjem deleža proračunskih sredstev za prevajanje strokovne in umetniške literature,« je sklenil kulturnik, ki je na zadnjih predsedniških volitvah pred dvema letoma kandidiral za mesto prvega moža v državi.