Ženska, ki je hotela postati drevo

Na videz umirjen, nezapleten, nevpadljiv, neproblematičen zakon južnokorejskega para. Ona skrajno spoštljiva, tolerantna, poslušna, ubogljiva, pasivna, popolnoma podrejena mačističnemu svetu, ki jo obdaja, z veliko škode bi ji lahko preprosto rekli konformistka. Ampak ... To tiho, skoraj nevidno bitje ima strahotno življenje v glavi, nočne more, v katerih kipi od nasilja, krvi.

Kompleksna, rafinirana, lirična, a tudi drastična zgodba južnokorejske pisateljice Han Kang o tem, kam, do kakšnega nasilja pripelje trk osebnih prepričanj z vsakokratnimi nenapisanimi pravili, »šegami in običaji« okolice, pravzaprav pričakovanji in uveljavljenimi družbenimi normami.

Han Kang, hči pisatelja Han Sung Vona, je študirala korejsko literaturo na seulski univerzi Jonsei, v svet literature je leta 1970 rojena pisateljica vstopila z zmago na natečaju za kratko zgodbo časnika Šinmun z zgodbo Škrlatno sidro, prejela je še več korejskih nagrad, od leta 2013 poučuje kreativno pisanje na seulskem Inštitutu za umetnosti. Leta 1997 je nenadoma dobila zamisel za zgodbo, v kateri se ženska spremeni v rastlino, njen mož jo posadi v velik lonec in jo skrbno zaliva, ob koncu zgodbe, po tistem, ko je uvenela, pa se sprašuje, ali bo prihodnjo pomlad spet pognala.

Še istega leta je zgodbo s pazljivo diskretno poudarjenimi nadnaravnimi impulzi objavila z naslovom Sadež moje ženske, vendar jo je ideja preganjala naprej, in čez več let se je znova lotila iste zgodbe, a s temnejšimi, odločnejšimi toni. Najprej je objavila prvi del, za drugega – Mongolska pega – je prejela najprestižnejšo korejsko literarno nagrado, poimenovano po avantgardnem pisatelju Jiju Sangu, ko je napisala še tretji del, je delo leta 2007 izšlo kot tridelni roman Vegetarijanka (Chaesikjuuija).

Delo je bilo zmerno uspešno, po njem je režiser Lim Vu Song leta 2009 posnel film z istim naslovom. »Počilo« je več let kasneje, leta 2016, ko se je angleški prevod Deborah Smith uvrstil med finaliste mednarodne nagrade man booker – in presenetljivo zmagal. Han Kang je takrat slavila, čeprav so bili med finalisti tudi svetovno tako znani avtorji, kot so kitajski pisatelj Yan Lianke, turški Nobelov nagrajenec Orhan Pamuk in psevdonimna Elena Ferrante. Predsednik žirije Boyd Tonkin je na podelitveni slovesnosti v Viktorijinem in Albertovem muzeju kratki roman označil za »knjigo nežnosti in nasilja«, avtorica pa je takrat povedala, da se ji je zazdela nagrada za delo, ki ga je napisala pred enajstimi leti, »čudaška na dober način«, dodala je še, da je od takrat, ko je Vegetarijanko napisala, prehodila zelo dolgo pot.


 

Tujka in netujka

Slovenski prevod, ki ga je na podlagi španskega opravila Urša Zabukovec (več o tej odločitvi in zagatah pri prevajanju razloži v spremni besedi), izide v petek, začenja pa ga prostodušno poročanje o junakinji Yeonghye:

»Preden je moja žena postala vegetarijanka, nikoli nisem mislil, da je kaj posebnega. Če sem odkrit, moram priznati, da ob prvem srečanju name ni naredila kakšnega posebnega vtisa. /.../ Ni bila očarljiva, po drugi strani pa tudi ni imela nobenih posebnih slabosti, in prav zato sem se z njo tudi poročil. Ob njej, preprosti in brez vsakršne izvirnosti, duhovitosti ali elegance, sem se počutil kot doma. /.../ Kot sem pričakoval, se je moja žena brez težav znašla v vlogi najobičajnejše soproge.«

To so besede, ki si jih privošči njen mož, uradnik Cheong, vendar pa njegova tiha miška (ki je brez pritožbe pripravljena prenesti tudi njegova občasna posilstva, o katerih on lahkotno pove: »Takrat je kot kakšna japonska spolna sužnja s praznimi očmi strmela v temen strop«) pripravi veliko presenečenje, ko se neke noči odloči iz hladilnika razpostaviti vse mesne zaloge in jih vreči v smeti.

Na zaskrbljena in razburjena vprašanja odgovarja, da je postala vegetarijanka, kot vzrok za svoje početje pa navede zgolj: »Sanjala sem.« O teh sanjah sicer izredno redkobesedne Yeonghye bralec izve v nekaj njenih odlomkih – v sanjah je naletela na skedenj, v katerem visijo kosi okrvavljenega mesa, s tal je pobrala kos mesa in ga pojedla: »Občutek, kako z zobmi trgam to surovo meso, ne bi mogel biti bolj živ. In moj obraz, moje bleščeče oči ... Sama sebi sem tujka, čeprav ni dvoma, da sem to jaz. Ne, obratno. To je podoba, ki sem jo videla neštetokrat, a to ni moj obraz. Tega ne znam pojasniti. Sem tujka in obenem netujka. Zelo živ in nenavaden, skrajno nenavaden občutek.«
 

Zaupam lahko le svojim prsim

Ko se moraste sanje ponavljajo, postane Yeonghye prepričana, da se mora njeno življenje, pravzaprav njeno telo, ona sama, spremeniti v drugačno bitje, to pa katastrofalno vpliva na njene bližnje. Han Kang v Vegetarijanki razvije nekakšno svojo obliko rašomonščine, tridelni roman pripoveduje o junakinji in njenem početju tako, kot jo vsak na svoj način vidijo njen mož (Vegetarijanka), svak z umetniškimi ambicijami (Mongolska pega) in njena preveč zaposlena sestra (Drevesa v plamenih), ona o sebi ne pove veliko, a vsa sorodniška poročila govorijo le o tem, da Yeonghye in njenih dejanj pravzaprav ne razumejo.

Pisateljica je ob prejemu nagrade man booker medijem navrgla, da je njena junakinja ženska, ki si želi le to, da bi naprej živela kot rastlina, češ da bi bila to edina pot k očiščenju in k temu, da bi se rešila temnih plati narave in človekove zblojenosti. »Ob pisanju te ekstremne pripovedi sem začutila, da lahko zastavljam vprašanja, težka vprašanja, povezana z biti človek,« je dodala Han Kang.

Yeonghye po svoji uporniški odločitvi za vegetarijanstvo oziroma veganstvo pristane v svojem svetu in s tem postane nerazumljiva za sorodstvo, mož ne razume, zakaj se je odrekla spolnosti in zakaj ne nosi več modrčka, oče ne more razumeti njene odločitve, da noče več jesti mesa, ki je v korejski tradiciji ključna sestavina jedi, nihče noče razumeti, da je njeno odklanjanje mesa in sčasoma vse hrane zavestno ali nezavedno povezano z nasiljem, tako med ljudmi kot človeka do živali, in da je zgolj preprosta reakcija, odziv, ki pač zavije v nepričakovano smer.
 

Telo brez poželenja

Junakinjini napol dnevniški odlomki – in ni jih veliko – so izpisani v rahlo čudaških miselnih vzorcih, iz katerih je mogoče razbrati, da poskuša svet spremeniti tako, da se spreminja sama:

»Zaupam lahko le svojim prsim. Všeč so mi moje prsi, saj z njimi ne morem nikogar ubiti. Mar ni tako, da z rokami, nogami in zobmi, pa tudi z jezikom in pogledom lahko ranimo in ubijemo kogarkoli? S prsmi pa ne. Dokler imam te okrogle prsi, sem varna. Zaenkrat sem varna. A zakaj mi prsi tako usihajo? Sploh niso več okrogle. Zakaj postajam tako ozka? Kaj bom rezala s svojim telesom, ki postaja tako ostro?«

V drugem poglavju, ki ga pripoveduje Yeonghyejin svak, zadeve zavijejo malce drugam: svaka erotično razburja za palec velika mongolska pega, vtisnjena na zgornjem delu svakinjine leve ritnice, in zamisli si videoprojekt, v katerem sorodnico poriše s cvetovi in listjem in potem posname. Ob tem premišlja: »To je bilo lepo telo mlade ženske, toda obenem, paradoksalno, je bilo to tudi telo, ki ni poznalo poželenja. Iz tega nasprotja je vela nekakšna minljivost – ne samo minljivost, ampak minljivost, ki ima moč. /.../ Ker je tako mirno sprejemala vse, kar se ji je dogajalo, se mu je zdelo, da ima pred sabo sveto bitje, bitje, o katerem nisi mogel reči, ali je človek ali žival ali pa gre morda za bitje, ki je nekje med rastlino, živaljo in človekom.«


 

Vse, kar potrebujem, je sonce

Njena odločenost naleti na ostro nasprotovanje, in ko jo na družinskem kosilu s tlačenjem mesa v usta poskuša spametovati njen oče, nekdanji častnik, ki se hvali, da je pobil množico vietkongovskih komunistov, nič pa ne reče o tem, da je svojo hčerko, ko je bila otrok, brutalno pretepal, si Yeonghye prereže žile na zapestju, kar jo najprej spravi v bolnišnico, od tam pa jo naphano s pomirjevali pošljejo v psihiatrično bolnišnico na podeželju. Tam jo obiskuje sestra in kmalu po prihodu ji zaupa, da še naprej odklanja hrano, a da ima za to odličen razlog:

»'Jaz nisem več žival,' je rekla tiho, kot da bi ji razkrila skrivnost, in pogledovala po prazni sobi. 'Ni mi več treba jesti. Lahko živim brez hrane. Vse, kar potrebujem, je sonce.' /.../ Kmalu bom nehala tudi govoriti in razmišljati. Zelo kmalu,' je rekla, se nasmehnila in globoko vdihnila. 'Res zelo kmalu. Počakaj, pa boš videla.'«

Očitno se zdi, da se hoče spremeniti v rastlino, zato tudi na sestrino vprašanje, o čem sploh govori in zakaj misli, da se bo spremenila v drevo, ne ponudi enoznačnega odgovora, marsikaj pa pove njena stoja na glavi. Sestri pove zgolj najnujnejše o svoji na novo odkriti sreči:

»'Mislila sem, da drevesa stojijo, da stojijo pokonci ... Zdaj pa vem: obrnjena so na glavo, roke pa imajo na tleh! Pridi, poglej! A ni to osupljivo?' je rekla Yeonghye, vstala in pokazala proti oknu. 'Vsa! Čista vsa so z glavo navzdol!' Yeonghye se je zasmejala. Prešinilo jo je, da je izraz na njenem obrazu tak, kot ga je imela nekoč, ko je bila majhna. Priprla je veke brez gub, in ko je bilo videti samo še črnino, je padla v krohot, za katerega se je zdelo, da se ne bo nikoli končal. 'Veš, kako sem to ugotovila? V sanjah! Sama sem stala na glavi ... Iz telesa so mi poganjali listi, iz dlani pa korenine ... Te so se potem zarile v tla, globlje in globlje ... Čutila sem, da mi bo iz mednožja pognala roža, zato sem razprla noge, široko sem jih razprla ...' Zmedena je strmela Yeonghye v oči, ki so žarele od vznemirjenja. 'Moram se politi z vodo. Ne potrebujem hrane, Inhye. Potrebujem samo vodo.'«

Yeonghyejino upiranje človeškosti, pa čeprav za ceno smrti, o kateri skoraj brezbrižno in hladno vpraša sestro: »In zakaj misliš, da je smrt nekaj slabega?«, ima nerazberljivo nadaljevanje, kar zadeva njeno telo in življenje, njena stališča pa pred bralcem otrpnejo v nekakšno nesvetopisemsko priliko, njen upor je namenjen vsakršnemu nasilju, ki ga neproblematično sprejemamo, in je hkrati nenavadna hvalnica drugačnosti. Hipnotična, lirična knjiga, ki da misliti.