Številni književniki, kulturniki in redki politiki, večinoma pa tisti, ki so ga doživljali kot dostojanstvenega človeka ter ga spoznali predvsem iz njegovih intimnih in avtobiografskih pesmi, so se včeraj opoldne zbrali pred vežico sv. Nikolaja na ljubljanskih Žalah, da bi na zadnjo pot pospremili pesnika, urednika, borca, varuha slovenske kulture, akademika in vizionarja.


Pogrebna slovesnost je potekala z vojaškimi častmi. Zbrani so se razporedili v senčne kotičke, pod drevesa in hladne Plečnikove stebriče ter ustvarili občutek pol praznega prizorišča, ki ga je zapolnila formacija čete slovenske vojske in so ga zaokrožili člani zveze borcev s prapori. Od bajonetov in fial praporov v obliki zlatih zvezd ter lipovih listov je pobliskavalo pešajoče avgustovsko sonce. Ko so žalujoči izrekli sožalje vdovi Veroniki in preostalim svojcem, je godba slovenske policije najavila začetek žalne slovesnosti.

 

Ljubezen najgloblji smisel življenja
 

Čeprav najstarejši od četverice pesniških tovarišev je Ciril Zlobec vsem trem, najprej Janezu Menartu, nato Tonetu Pavčku in nazadnje še Kajetanu Koviču, koval verze na pogrebih. Ostal je sam in za njim samo še njegovi verzi. Zato so se nanje oprli tudi govorci, ki so ga pospremili na zadnjo pot. Dr. Matjaž Kmecl, literarni zgodovinar in politik, se je Cirilu Zlobcu zahvalil v imenu organizacij in ustanov, s katerimi je sodeloval, od Sazuja, kjer je bil dolga leta podpredsednik, do zveze partizanskih borcev. »Bil je pomemben del slovenske današnjosti. Ob koncu njegovega življenja, zvrhano polnega topline, odgovornosti, poštenja in ljubezni do vsega človeštva, mu izrekam zahvalo,« je govoril Kmecl in se ob tem spomnil na Prešernov verz Človek premine, človeštvo ne, in z njim ostane vse, kar zanj storim. »Slovenci bomo pogrešali tvojo prijazno, mirno, zbrano besedo in kredo, da je ljubezen najgloblje bistvo in smisel življenja.«


Preden je govorniški oder zasedel pesnik Ivo Svetina, je nekaj verzov, spisanih sovaščanu, prebrala predstavnica vasi Ponikve v Sežani, kjer se je pesnik 4. julija 1925 rodil. Donedavni predsednik Društva slovenskih pisateljev pa je začel pesniško: »Romamo za pesnikom, ki si je vse življenje trudil razvozlati skrivnost ljubezni in smrti, dveh sester, nikdar dokončno doumljenih.« V govoru je omenil težke preizkušnje, ki jih je Zlobec doživel ob smrti svojih dveh otrok, hčere Varje in sina Jaše, kar ga je sprva odtegnilo od pisanja, potem pa se je le zatekel nazaj k poeziji, odrešenici in tolažnici. »Skozi tvojo smrt v življenje sem odprt« je tedaj zapisal. Svoje življenje je napolnil s poezijo in se ji ves predal, da je pri mnogih vzbujal ljubosumje, saj je znal o vsem, kar srce si sladkega obeta, tudi peti, je govoril Svetina. Tistim pa, ki mu niso pustili peti v maternem jeziku, se je maščeval tako, da je prevedel največje italijanske pesnike od Danteja, Leopardija in Quasimoda in tako zapolnjeval kulturne vrzeli v našem prostoru. »Kakšna širina srca in duha, pokončnost in samozavest!« je vzkliknil Svetina.

»Ciril Zlobec je slovenski Orfej, ki ga čaka smrt in odslej poje samo še o ljubezni. In tako zapoje tudi hvalnico ljubezni,« je govoril Svetina in misel končal: »A ta mit se je končal drugače. Orfej je umrl in Evridika sama tava po svetu, ogrnjena v temno bolečino, a zagotovo ve, da v pesmih ljubezen živi večno.«

 

Ljudski tribun z jasnimi stališči

Zadnji je na govorniškem odru spregovoril predsednik Borut Pahor, ki je prav tako posegel po metaforiki starogrške tragedije in citiral Sofoklejevo Antigono in njen znameniti stavek Ne, da sovražim, da ljubim, sem na svetu, življenjsko vodilo, ki naj bi ga poosebljal prav Ciril Zlobec. Pahor se je ustavil predvsem pri Zlobčevem političnem življenju. Označil ga je za ljudskega tribuna z jasnimi stališči, ki je tiste, ki se z njim niso strinjali, sprejemal in poslušal spoštljivo ter v zameno dobil njihovo spoštovanje in pozornost. »Ciril Zlobec nam da vedeti, da je močna politična osebnost lahko tudi nežna in ljubezniva. S politiko ni silil v umetnost, je pa z umetnostjo močno silil v politiko. Politiko je želel požlahtniti. Jo narediti plemenito, kot poezijo. Dobro za ljudi,« je dejal Pahor in se Cirilu Zlobcu zahvalil za njegovo intelektualno zapuščino.
Sprevod kakšnih petsto žalujočih se je počasi vil med grobovi in se končal z neuradno himno Primorcev Vstala Primorska ter tremi salvami v nebo. Tako smo se poslovili od človeka, ki se je vse življenje boril ne le za narodovo, ampak tudi za svojo, osebno svobodo.