Vse manj bralcev v deželi knjige

Ob koncu leta je z ministrstva za kulturo prišla voščilnica z dolgim­ besedilom, v katerem so bili našteti vsi dosežki, odkar je v pisarno­ na Maistrovi sedel minister Zoran Poznič. Med tistim, kar zadeva knjigo in branje, ni mogoče spregledati stavka: »Danes toliko bolj zadovoljno vstopamo v novo leto, saj bo davek na dodano vrednost za knjigo, tako fizično kot elektronsko, namesto 22 odstotkov za elektronsko in 9,5 odstotka za tiskano knjigo, znašal 5 odstotkov.«

Med drugimi dosežki leta so na ministrstvu omenili, da je zdaj v medresorski obravnavi resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2020–2024, objavljen je tudi javni razpis Razvoj slovenščine v digitalnem okolju – jezikovni viri in tehnologije, pri katerem so v financiranje vključena tudi evropska sredstva.

Z Maistrove so sporočili, da na pobudo ministrstva proučujejo tudi »prenos založbe Mladinska knjiga z DUTB na SDH, kar bo omogočilo obvarovanje nenadomestljivega kulturnega, nacionalnega kapitala naše osrednje velike založbe, ki vključuje lastništvo avtorskih pravic in razvejeno knjigotrško mrežo po Sloveniji, da se razglasi za strateško naložbo«.

Zanimivo, v spisu ministrstva ni niti z besedo omenjeno ne pripravljanje na veliko frank­furtsko gostovanje leta 2022 ne na bolonjsko leto prej, a lahko sklepamo, da se s tem ukvarjajo predvsem na agenciji za knjigo.

Na sprejemu na frankfurtski slovenski stojnici je minister oktobra povedal: »Z ekipo poizvedujemo, kako so po evropskih državah in drugod organizirani posamezni sklopi, ki predstavljajo zanimanje za knjigo, za pisano besedo, materinščino. Brez skrbi, vsemu, kar se bo dogajalo in kar bomo storili za gostovanje v Frank­furtu, posvečamo izredno pozornost. Moram pa znova opozoriti, to je le manifestacija, ki nam mora omogočiti in nas bo v resnici pripeljala do večjega razumevanja pomena slovenske besede in slovenske knjige doma. Razložiti si bomo morali, kaj sploh hočemo od slovenščine v 21. stoletju, postavili si bomo vprašan­ja, kot je, kdaj bo umetna inteligenca govorila slovensko, in druga. Na neki način je knjižni sejem le vozilo, ki nam bo omogočilo vse, kar moramo storiti na področju ohranjanja in razvoja jezika.«
 

Knjižne novice

Agencija za knjigo bedi nad obema projektoma: program Slovenija – častna gostja mednarodnega knjižnega sejma v Bologni 2021 bo zajemal iz obilja, saj pri nas na leto izide več kot 900 naslovov knjig za otroke in mladostnike ali skoraj četrtina knjižne produkcije, program Slovenija – častna gostja mednarodnega knjižnega sejma v Frankfurtu 2022 pa je že v napredovali fazi.

Do leta 2013, so navedli na JAK, je bilo v nemščino prevedenih 582 del slovenskih avtorjev, v angleščino 304, do nastopa Slovenije kot častne gostje naj bi bilo vsako leto 30 odstotkov več prevodov slovenskih avtorjev v nemški in angleški jezik, po predstavitvi pa še več.

Med knjižnimi novicami tega meseca so nedavni izidi knjig slovenskih avtorjev v tujini: roman Mirta Komela Pianistov dotik v italijanščini in nemščini, Figa Gorana Vojnovića v švedščini, In ljubezen tudi Draga Jančarja v srbščini, že prej v nemščini, delo Konec. Znova Dina Bauka v angleščini, Dušana Šarotarja Bilijard v Dobrayu prav tako v angleščini, prihodnje leto je pričakovati nemški prevod zbirke kratkih zgodb Ane Schnabl Razvezani, izbor poezije Fabjana Hafnerja Erste und letzte Gedichte (za založbo Suhrkamp Verlag izbor prevaja Nobelov nagrajenec Peter Handke), v angleščini drugi del romana Lojzeta Kovačiča Prišleki, še leto pozneje nemški prevod romana Nataše Kramberger Primerljivi hektarji.

Eden od vrhuncev vsakokrat­ne literarne sezone je podelitev Delove nagrade za roman leta kresnik. Letos je imela žirija, ki ji je predsedovala Delova novinarka Mimi Podkrižnik, na seznamu skoraj dvesto romanov z lansko letnico izida.

Po dolgi bralski poti je po sklepni klavzuri v Cankarjevi spominski sobi na Rožniku za zmagovalnega razglasila roman Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj, knjigo, ki je tudi velika prodajna uspešnica leta. Žirija je v utemeljitvi zapisala, da knjiga »literarno zadene v srce, ker ne moralizira in ni patetična; ker so življenje predvsem kratki stavki, veliko smeha in solz«.

Letošnje leto je bilo eno od redkih, ko Prešernov sklad za dobitnika Prešernove nagrade za življenjski opus ni našel pisatelja ali pisateljice, nagrado Prešernovega sklada pa so odborniki namenili pesniku Juretu Jakobu.­ V utemeljitvi so zapisali, da pesnik »ostaja zvest motiviki, ki jo večinoma črpa iz narave in vaškega ali primestnega okolja, pa tonu svojega glasu, ki ga krasijo preprostost, izčiščenost, preciznost in zanesljivost v izrekanju, ter svoji problematiki: kako seči čezse, kako se z jezikom dotakniti sveta tam zunaj, ne da bi se pri tem karkoli poškodovalo, kako narediti, da bo tudi upesnjen svet živ, resničen, otipljiv, kje, ne nazadnje, sredi tega sveta najti prostor za človeka. Zdi se, da je z Lakoto, svojo peto pesniško zbirko za odrasle, naposled našel umetniško prepričljiv odgovor.«

Ko je s severa jeseni prišel glas o letošnjem in lanskem lavreatu Nobelove nagrade za literaturo, so Slovenski bralci poznavalsko kimali: oba, tako poljsko pisateljico Olgo Tokarczuk kot Petra Handkeja, avstrijskega pisatelja slovenskega rodu, dobro poznamo, sta dobitnika nagrade vileniškega festivala.

Poljakinjo, ki so ji nagrado namenili »za pripovedno imaginacijo, ki z enciklopedično strastjo predstavlja prečenje mej kot način življenja«, so letos gostili na festivalu Mesto knjige v Novi Gorici, v slovenščino je prevedenih pet od njenih devetih romanov. Handkeja, leta 1987 drugega dobitnika vileniške nagrade, poznamo še bolje, tako njegovo mnenje o srednji Evropi kot meteorološkem pojmu in njegovo zagledanost v srbskega vožda Miloševića kot njegova odlična dela.
 

Veličastni knjižničar

Februarja je bil eden od uglednih gostov festivala Fabula argentinski pisatelj, antologist, prevajalec,­ esejist, bibliofil in direktor argentinske nacionalne knjižnice Alberto Manguel, avtor odmevne knjige Zgodovina branja (prevedena je v slovenščino, prav tako kot Knjižnica ponoči in kot zadnja Z Borgesom).

Lastnik knjižnice z več kot trideset tisoč knjigami je na Delovo vprašanje, kako živeti s tako knjižnico, nonšalantno odgovoril: »Trdno verjamem, da je že prisotnost toliko knjig na enem mestu poučna. Kot olajševalno okoliščino lahko dodam, da sem odprl in polistal po vsaki knjigi, ki je prišla v mojo knjižnico, tako da imam vsaj površno vedenje o njeni vsebini. Nikdar ne morete vedeti, kdaj se bo pred vami odprla knjiga natančno z besedilom, ki ga potrebujete. Naključje je veličasten knjižničar.«

Na slovenskem knjižnem sejmu je nagrado za najboljši literarni prvenec prejel Jakob J. Kenda za potopis Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike. Hodec, ki je kot prvi Slovenec prehodil to pot, sicer tudi prevajalec sedme knjige o Harryju Potterju, je nagrado za svojo potopisno knjigo prejel že pred poletjem, na Lirikonfestu so mu zanjo podelili krilato želvo za najboljši slovenski potopis pretek­lega leta.

Slovenski knjižni sejem je konec leta postregel s knjigo, ki o deželi, odpravljajoči se na gostovanje na največjem knjižnem sejmu na svetu, prinaša nekaj zagatnih sporočil: rezultati šeste raziskave Knjiga in bralci v primerjavi s prejšnjo kažejo poslabšanje na skoraj vseh ravneh: postajamo družba, ki ne bere knjig, polovica Slovencev na leto ne prebere niti ene knjige.

Sklepi, ki jih ponujajo številke, prebrani zaporedoma, se berejo kot zgodba o propadu: raziskava Knjiga in bralci VI: bralna kultura in nakupovanje knjig v Sloveniji v letu 2019, ki jo je naročila javna agencija za knjigo, izvedli Patricia Rupar, Andrej Blatnik, Miha Kovač in Samo Rugelj, izdala pa založba UMco, je pokazala, da beremo vse manj, manj berejo še tisti, ki so prej brali v angleščini, število tistih, ki v enem letu ne kupijo niti ene knjige, se je med letoma 2014 in 2019 dvignilo za 4 odstotke na 53 odstotkov, število tistih, ki se sami opredeljujejo za nebralce, se je v zadnjih petih letih povečalo za 4 odstotke.

Letošnji podatki sugerirajo ugotovitev, da število intenzivnih kupcev knjig še naprej pada, se pa veča število občasnih kupcev in tistih, ki knjige niso pripravljeni kupiti. Med ključnimi spremembami med letoma 2008 in 2019 je premik v smer trivializacije knjižnih vsebin, ki jih je lažje tržiti tudi na neknjigarniških lokacijah, knjigarnah in tudi knjižnicah. Posledica tega je usihanje kupcev in bralcev tako imenovanih resnejših knjig in seveda usihanje založnikov knjig s tehtno in zahtevnejšo vsebino.