»Vrednote, ki jih je gojil Žiga Zois, so še danes aktualne«

Sprejme nas v svojem tržaškem stanovanju, urejena in nasmejana, zelo vljudna in pripravljena na pogovor. Govorjena beseda ji teče hitro, besede izbira previdno, zdi se, kot da ima fotografski spomin. Najin pogovor se (ob nepogrešljivi lavazzi) ni sukal zgolj okrog Zoisa, katerega 200. obletnico smrti bomo zaznamovali 10. novembra, pač pa je za kanček odstrla tudi, kakšno je življenje Slovenke v Trstu, kako sta jo določala oba jezika, ki sta vsak zase del njene bíti, in kako močne so še povezave s Spodnjo Idrijo, od koder izvirajo njeni starši.
 

Od kod fascinacija z Žigo Zoisom? Zdi se, kot bi vam bil usojen – vaš oče Anton Kacin je pred natanko sto leti maturiral na idrijski realki in prvi od treh naslovov maturitetne naloge iz slovenskega jezika je bil Zoisov krog v slovenskem slovstvu.

Profesor Giovanni Maver, ki je na rimski univerzi La Sapienza vodil inštitut slovanske filologije, je za argument moje disertacije izbral reggianska leta Žige Zoisa. Profesor je prvi prišel na idejo, da bi raziskali Zoisova italijanska študijska leta. Pred tem sta bila o tem znana le dva skopa podatka, ki sta nam ju posredovala Zoisov prvi življenjepisec Franc Ksaver Richter in potem Jernej Kopitar. Profesor je formuliral naslov – Žiga Zois in italijanska kultura, drugih navodil mi ni dal. Ko sem prišla domov v Gorico, mi je oče rekel: »Moraš v Reggio Emilio, v Ljubljano in Berbenno, kjer so Zoisi doma.« Tako sem listala po prašnih registrih v Reggiu Emilii, iskanje ni bilo enostavno. Profesor Ferraboschi, docent na teološki fakulteti, mi je dejal, da je možnost, da kaj odkrijem, ena proti ne vem koliko. Odvrnila sem mu: »Gospod profesor, opravičujem se, ampak jaz se od tod ne premaknem.«​ (smeh) Peljal me je v klet, ki se je še sedaj spominjam, ogromnih kupov arhivalij in prahu, a sem razmeroma hitro prišla do nekaterih registrov in tam iskala Žigo Zoisa. Dobila pa nisem le enega, pač pa štiri brate Zois. O Žigi kot gojencu reggianskega kolegija ni bilo pred tem znanega nič.

Nato ste raziskovanje o Zoisu opustili in se po dolgih desetletjih spet vrnili k njemu. Zakaj?

Ponovno sem to vzela v roke, ko sem sklenila, da zaključim s poučevanjem. Zakaj? Predvsem je to zanimivo delo, ki človeka prisili, da ostaja umsko aktiven. Vedela sem, da je še veliko neodkritega gradiva. Žiga Zois je bil velik predstavnik razsvetljenske dobe. Šolanje v Reggiu Emilii mu je vtisnilo pozitiven in trajen pečat, program je bil zahteven, imeli so možnost dodatnega izobraževanja. V zavodu je delovala akademija, Zois je kot njen član zelo verjetno napisal sonete in madrigale. To mu je dalo širino, predvsem pa mu ni vtisnilo oholosti, značilne za takratne aristokrate. Vprašanje je, zakaj se je usmeril v slovenski kulturni svet in ne na primer v nemškega. Nekateri poudarjajo vpliv njegove matere Slovenke.

Ali danes dovolj cenimo Zoisov prispevek k znanosti, kulturi? Ima dovolj ugledno mesto v našem kolektivnem spominu?

Zois je s člani svoje intelektualne skupine zasnoval program, ki je ustrezal potrebam novega časa. V pismu prijatelju baronu Jožetu Kalasancu Erbergu je napisal, da mu je težka misel na odhod, ker mu ne bo dano videti, kakšen bo razvoj teh pobud. Bile so odločilne. Slovensko slovstvo odtlej ni doživelo zastojev, pač pa se je razvijalo v poeziji in prozi v koraku z evropskimi literarnimi in miselnimi tokovi. Izobraženi ljudje zatorej danes vsekakor cenijo Zoisa in se zavedajo pomena njegovega dela. Ob tem je odločilna tudi njegova mecenska vloga. Vzdrževal je Jerneja Kopitarja, ko je ta študiral na Dunaju. Za svoj krog je izbral pesnika Valentina Vodnika, dramaturga Antona Tomaža Linharta in filologa Kopitarja. Vse zelo daljnosežno. Zois bi danes zagotovo odločno podprl pravilen slovenski jezik. Bil je strokovnjak na različnih področjih, humanistične in znanstvene smeri, tudi bogat industrialec in izredno velikodušen mecen.

Tudi danes lahko še vedno aktualiziramo Zoisove vrednote, vizijo.

Prav gotovo. Pomembno načelo kolegija je bilo znanje. Vrednota, ki je danes še kako pomembna, še posebej za mlade, ki jih čaka vključitev v svet, ki je vedno bolj zahteven, trd in selektiven. Od njih zahteva ogromno znanja, sposobnosti. Znanja, ki ga ne moreš kupiti, pač pa si ga človek pridobi s trudom. Znanje je dobrina, ki ti je nihče ne more odvzeti. Žiga Zois je s svojo skupino zasnoval program in ga tudi sistematično izvajal. Danes je do sistematičnega dela marsikdo nestrpen. Človek si mora postaviti cilj in delo nas potem k temu cilju približuje. Kdor hoče podrediti posameznika ali skupnost, ga najprej oropa znanja. Znanje človeka iztrga iz podrejenosti in mu vliva samozavest.


 

Kako bi se po vašem mnenju Zois odzival na današnji čas, ko je umetnost na stranskem tiru, ko v slovenski jezik vdirajo tujke, posluha za literaturo je malo?

Mislim, da bi se težko znašel, današnji svet bi mu bil tuj (smeh). Mecenstva, kot je bilo takrat, danes skoraj ni več. Do nedavnega so veliki industrijski kompleksi na primer v Lombardiji podpirali izobrazbo, umetnost, kulturo, medicino.

Morda se zdi, da vemo o Zoisu vse, pa pravite, da pravzaprav vemo precej malo.

O Zoisu je še veliko neznanega. Človek mora imeti včasih tudi srečo, da nekaj odkrije. Sama upam, da bom odkrila še njegove sonete in madrigale. Lahko bi bili v škofijskem arhivu, ampak bog ve kje. V semeniškem arhivu sem iskala, tam jih ni.

Ste pa odkrili precej zanimivosti o njegovih povezavah s slavnim beneškim zapeljivcem Giacomom Casanovo, kajne?

Profesor Antonio Trampus, docent na beneški univerzi Ca' Foscari, domneva, da sta se spoznala v Trstu. Dokumentacija o njunih stikih je skopa, ohranjenih je le sedem Zoisovih pisem Casanovi, ki jih hrani državni arhiv v Pragi. Odgovori Casanove po dosedanjih izsledkih niso znani. Trampus pravi, da če bi poznali njuno celotno korespondenco, bi lahko dobili jasnejšo sliko o njunih odnosih. Zois je bil 22 let mlajši od Casanove in tudi njemu je Benečan imponiral. V enem od pisem Zois piše, da bo prišel v Trst in upa, da se bosta srečala. Iz tega pisma izhaja tudi, da je Zois kritično presojal raven odrskega dogajanja. Casanova je prav tisto leto v Trstu režiral neko komedijo, nastopali so člani takratne tržaške višje družbe in piše, da mu je to povzročilo neskončne tegobe, predvsem zaradi miselne okornosti diletantskih igralk, ki si nikakor niso mogle zapomniti besedila. Ne samo to: vse so bile poštene ženske (smeh).

»Vprašanje je, zakaj se je Zois usmeril v slovenski kulturni svet in ne na primer v nemškega. Nekateri poudarjajo vpliv njegove matere Slovenke.« FOTO: Anja Intihar

Žiga Zois je, kot ste večkrat poudarili, izjemno cenil znanje. Tudi vaš oče, Anton Kacin, je vas in sorojenca vzgajal v tem duhu.

O tem ni bilo nobenega dvoma. Treba je bilo študirati, niti na misel nam ni prišlo, da bi doma razpravljali o tem.

Vi ste sicer doma v dveh jezikovnih svetovih, italijanskem in slovenskem. Kako sta vas določala oba jezika?

Naš materni jezik je slovenščina, italijanščina je državni jezik, ki ga tudi obvladamo. Tu smo vsi dvojezični, predvsem v Gorici in Trstu. V naših šolah imamo za italijanščino enak program kot italijanske šole. Vpogled v dva različna kulturna svetova da človeku širino.

Se kdaj zbojite za slovenščino?

V teku stoletij, v italijanskem kulturnem prostoru prav v času razsvetljenstva, so bile velike polemike zaradi vdiranja francoskih izrazov v italijanščino. Že Dante Alighieri je nastopil proti omalovaževanju italijanščine, ko je zapisal: »Tisti zlobni Italijani, ki hvalijo jezik drugih, svojega lastnega pa zaničujejo. Naj pogledajo, kakšne umetnine ustvarjajo v tem zaničevanem jeziku sposobni umetniki …« V zgodovini se to občasno ponovi. Danes vdira angleščina. Poleg drugega, to velja za Slovenijo, še posebej pa za nas tu, gojiti slovenski jezik pomeni ohranjati zmago nad nasiljem, ki nas je hotelo uničiti. Glede tega smo tu občutljivi. Slovenščina je materni jezik, to ni sentimentalno ponavljanje, pač pa je znanstveno dokazano, da je materni jezik nekaj, kar je v človeku zasidrano.

Korenin z Idrijo niste nikoli pretrgali. Kako trdne so danes?

S sestro Metko se vsako nedeljo slišiva s sestrično, ki živi v Idriji. Vsako leto greva 1. novembra na mamin in očetov grob. Ko je bil Tomaž Pavšič še živ, smo se večkrat videvali tudi z njim, prav tako z dr. Jožetom Felcem. Vezi so trdne. Čas hitro beži, en teden mine kot nič. Kar je pomembno, so čustvene vezi. Doma smo vedno govorili v idrijskem narečju. Ko je bila meja zaprta, so bila srečanja za dolga leta nemogoča. Enkrat sta prišli teti na severno postajo in z mamo sva šli na drugo stran žice, pa smo si mahale. V časopisu je takrat pisalo, spomnim se, da je šel neki novomašnik tja, mama ga je čakala na drugi strani in on ji je podelil novomašniški blagoslov. Tako je bilo takrat, drugače ni bilo mogoče. Fizična meja je obstajala, čustveno pa smo bili vedno povezani.

---

Avtorica je zaposlena v Delovnici.