Vlado Žabot je od nekdaj vedel, da bo pisatelj

Vlada Žabota poznamo po marsičem – med drugim velja za »očeta« literarne nagrade kresnik, zasluge ima za pisateljske štipendije in knjižnično nadomestilo, angažiral se je za marsikatere literarne ali obliterarne zadeve.

Seveda pa ga najbolj poznamo kot pisatelja. Njegov zadnji roman Sveti boj (Beletrina) je prišel v deseterico za kresnika.

Katera je prva knjiga, ki ste jo prebrali?

Neka ilustrirana izdaja povedke o potopljenem zvonu. Doživel sem jo precej mistično. V gozdu, v katerega sem kot otrok zahajal, je neka samota, ki se ji reče Jezero. Po legendi naj bi se tam potopila cerkvica sv. Hieronima. Ostala je še danes vidna elipsasta zaplata šaša. Tista odmaknjena, z bukvami obrasla samota je bila moje zatočišče.

Nisem pričakoval skrivnostnega zvena potopljenega zvona. Srečeval pa sem prijazno starko, Viktorijo, ki je morda celo nekoliko pazila name in je pozneje prišla v naslov mojega knjižnega prvenca, zbirke novel Bukovska mati.

Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?

Odlične in prav dobre. Zmeraj sem se lahko zanašal tudi na razumevanje besedil. Je pa to name vplivalo tako, da sem v osnovni in srednji šoli zanemarjal na primer slovnico. Zato sem se na Filozofski fakulteti moral nekoliko bolj potruditi za izpite pri profesorju Toporišiču.

Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste po poklicu pisatelj?

Da bom pisatelj, sem na skrivaj vedel od nekdaj. Za poklicno pot pa sem se ob ponujenih stalnih zaposlitvah odločal večkrat. In se z občutkom ustvarjalne samostojnosti in svobode vsakič odločil pravilno.

Imate kakšne ustvarjalne rituale?

Vstajam okrog sedmih. Pišem do štirinajstih. Potem imamo z ženo in sinom kosilo. Nakar tisti dan napisano besedilo prebiram in popravljam tudi pozno v noč, da se mi zaleze v polsen, včasih tudi v sanje. Ko pišem, se trudim napisati eno stran na dan. A te norme še zdaleč ne dosegam.

Imate, ko pišete, več težav z začetki ali konci?

Z obojim. Pisanje literature je kopanje po sebi. In odkrivanje za bliščem in bedo zgolj videzov skritih duhovnih svetov. Hkrati gre za spopadanje z vsem, čemur bi Freud rekel stari umazani bogovi. To je od začetka do konca težaško delo. Še težje od tega pa je ne pisanje. Saj posmehljiv in zajedljiv notranji pisateljski vrag vztrajno najeda in se pači v dvome, preganjavice, celo prezir. Takrat je težko sedeti pred računalnikom ali praznim papirjem, ki neusmiljeno zeva in čaka in ga ne moreš odmisliti.

Katere knjige nikoli niste mogli prebrati do konca?

Imam več takih knjig. A posebej izzivalno me na polici čaka Grassov Pločevinasti boben. Morda sem se ga prvič lotil premlad.

Kako izberete imena svojim likom?

Oh, z imeni imam posebne procese. Včasih sem tudi jaz poskušal s telefonskim imenikom. In kakšno stransko osebo celo poimenoval s kombinacijo kdo ve čigavega priimka in kdo ve čigavega imena. V glavnem je tako, da mora literarna oseba v moji imaginaciji zaživeti kot resnično duhovno bitje, ki pa seveda zahteva značaj, nazor, intimno metafiziko, pa tudi videz in ime ter določeno nastrojenost, hotenje, namero in vlogo – vse to jo opravičuje in osmišlja.

Knjiga, ki vas je spravila v jok?

Tudi takih knjig je več. Kot ene prvih se spomnim romana Koča strica Toma.

Kolikokrat so vam zavrnili rokopise in s kakšnimi utemeljitvami?

Rokopis prvenca, torej zbirko novel Bukovska mati, so mi z utemeljitvijo, da je dogajanje premalo 'plastično', zavrnili na DZS. Takoj nato jo je z veseljem sprejel Tone Pavček na CZ. Pozneje mi literarnih rokopisov niso več zavračali.

Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?

Literarni junaki so duhovna bitja kolektivne zavesti – nekateri pa se delno ali v celoti skrivajo tudi za zunanjim videzom mnogih posameznikov. Vsak dan jih srečujem.

Najbolj zanimiv odziv bralcev na vaše knjige?

Odzivi so različni. Nedolgo nazaj sem na primer o Sveti poroki, torej o obsežni epski pesnitvi v antičnem heksametru, na študentskem portalu zasledil, da je nekdo tistemu, ki je to 'novo Žabotovo grozo' prebral do konca, pripravljen plačati večerjo. Avtorju tega povabila sem tudi sam priprav­ljen plačati večerjo. Naj se mi javi.

V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? Velikokrat plačate zamudnino?

Knjige si zame izposoja žena. Zdaj jo terjajo za prevod irskega epa Tain. Ne vem, kam se je ta Tain izgubil. Sicer pa sem s slovenskimi knjižničarkami kar v dobrih, tudi prijateljskih odnosih.

Kakšno knjigo bi si radi napisali, pa vam ne uspe?

Na knjigo, ki bi jo pisal sebi, še nisem pomislil. V resnici knjig ne pišem nikomur. Pri mojem pisanju gre za reševanje subjekta iz raznih bivanjskih in metafizičnih zagat. Vsaka knjiga, ki se je lotim, je zame poseben izziv. Posebna preizkušnja. Med pisanjem romana Sveti boj sem dojel, da so vsi bogovi v osnovi človeška pesniška iznajdba in stvaritev. Institucionalizacija teh primarnih pesniških bogov pa je iz njih naredila sredstva za vzpostavljanje oblasti. Zdaj se lotevam teme 'po božji volji in z božjim blagoslovom' vzpostavljenih cesarskih oblasti.

Takšne cesarske oblasti so nazadnje pripeljale človeštvo v klavnico prve svetovne vojne, do poznejših revolucij in klanj, pa celo do današnjih konfliktov na Bližnjem vzhodu. Takoj po prvi svetovni vojni je udarila še španska gripa. Nato druga svetovna vojna. Vse to morda pomeni začetek konca evropske civilizacije. Ne vem, rad bi napisal roman o prepričljivo zavezujočem in odrešujočem altruizmu.