Usodne prevare partizanov in domobrancev

Dr. Zdenko Roter je pri dobrih 93 letih objavil zadnjo knjigo trilogije, osebnoizpovedne pripovedi o medvojnem in povojnem dogajanju. Za pisanje tretjega dela se je odločil zaradi prigovarjanja bralcev, naj vendarle razkrije več, kot je v prvih dveh.

V prvi knjigi z naslovom Padle maske, ki je izšla leta 2013, je pisal o svojem razburkanem družinskem in poklicnem življenju ter sodelovanju v NOB od leta 1942, ko se je še ne 16-leten pridružil partizanom. Spregovoril je tudi o svoji udbovski preteklosti v prvih povojnih letih, obdobju, ko je bil profesor na FSPN (zdajšnji FDV), političnih zakulisjih in politikih, s katerimi se je srečeval v desetletjih političnega delovanja – nazadnje je soustvarjal slovensko politiko kot svetovalec predsednika Milana Kučana v 90. letih.

Medtem ko je prva knjiga mešanica dokumentaristike in osebne izpovednosti, je druga z naslovom Pravi obraz iz leta 2017 predvsem introspekcija in samoobračun.

V tretji z naslovom Usodne prevare poražencev in zmagovalcev je bolj strnjeno pisal o nekaterih temah, o katerih je že v prvih dveh knjigah, in tudi o novih ter s tem sklenil, kakor sam pravi, svoje samoizpraševanje.

Za kolaboracijo ni opravičila

Dr. Roter izhaja iz nespornega dejstva, da bi zmaga nacizma v Evropi pomenila potop različnih narodnih, kulturnih in civilizacijskih entitet. Zato je bila med vojno v letih 1939–1945 edina čista, domoljubna alternativa spopad z nacizmom in fašizmom, za vsako kolaboracijo z njima – politično, vojaško, kulturno – pa tudi z današnjega zornega kota ni nobenega opravičila. Vsi, ki dvomijo o utemeljenosti obsodbe medvojne slovenske kolaboracije, bi morali premisliti o zgodovinskem dejstvu, da je nacizem (tudi fašizem) med vsemi evropskimi narodi, ki jih je napadel in okupiral, kot posebno etnično skupnost nameraval dobesedno uničiti, ne le osvojiti, samo slovenski narod. Hitler je v drugih deželah, ki jih je vojaško podjarmil, sprejel ponujeno sodelovanje skupin, nagnjenih k nacizmu in fašizmu, in jim tako priznal položaj predstavnikov posameznih narodov in držav. Priznal je torej obstoj Francozov, Belgijcev, Nizozemcev, Slovakov ..., celo Hrvatov in Srbov, le Slovence je hotel uničiti, ne le zasužnjiti kot druge. Hotel jih je zbrisati z evropskega zemljevida. Temu so se Slovenci uprli – na poziv OF in Winstona Churchilla – s partizanskim vstajništvom in množičnim narodnoosvobodilnim gibanjem, alternativa bi bila sprejetje okupacije.
Za politične skupine, ki so ravnale po navodilih okupatorjev in so bile organizirane kot vojaške skupine, obstaja od vojne do danes v vsem svetu ena sama oznaka – kolaborantske.

Vojaški spopad je bil neizogiben

Vojaški in politični spopad med dvema politično in nazorsko različnima skupinama je bil neizogiben. Tako so Slovenci začeli ubijati Slovence, ne le v vojaških spopadih, ampak tudi drugače. Medsebojno ubijanje se je posebej močno razmahnilo v drugi polovici leta 1944 in je trajalo do konca vojne.

Roter zaradi argumentiranja v prid odporu posebej natančno osvetli razmere v okupirani Franciji in vstop v vojno dogajanje Charlesa de Gaulla, ki je kot član zadnje predvojne francoske vlade emigriral v London, zavrnil kapitulacijo Francije in organiziral odpor, pri katerem se mu je zdela izredno pomembna enotnost. Pri tem avtor govori tudi o tem, kako so v Franciji po vojni ravnali s kolaboranti, in glede tega poudarja razliko s Slovenijo. De Gaulle je o tem vprašanju razmišljal že med vojno. Francoski odbor za narodno osvoboditev je že septembra 1943 začel priprave za ukrepanje sodnih oblasti proti marionetni, pronemški vladi v Vichyju z maršalom Pétainom na čelu. Leto zatem je določil pravila za kaznovanje zločinov in kaznivih dejanj kolaboracije. Predvidel je sodne procese s pravico do obrambe. Tudi v Franciji je zaradi kolaborantov umrlo tisoče in tisoče francoskih upornikov, partizanov, sto tisoč so jih odpeljali v taborišča, bilo je nešteto umorov, požigov, ropov, mučenj, izdajstev. Zato je bila tudi tam sla po krvavem maščevanju ob koncu vojne, vključno z osebnim obračunavanjem. Vendar je to zadevo v roke vzela država s svojim pravosodnim sistemom.

Tudi v drugih državah so po izgonu Nemcev želeli kolaborante kaznovati po sodnih normah. Vendar vala maščevanja tistih, ki so v vojni izgubili svojce, in tistih, ki so po čudežu preživeli, ni bilo mogoče ustaviti, razlika je bila le v tem, da je ponekod trajal manj časa in drugje dlje. Povsod so bili v maščevalnem srdu ubiti nedolžni. Tudi v Franciji. To je še mogoče pojasniti in razumeti, pravi avtor. In dodaja: kjer pa so to delali državni organi, nova oblast sama s svojimi uslužbenci, tudi v Sloveniji, je to početje zunaj razuma in v celoti zavržno. O teh zločinih se je po Roterjevem mnenju pri nas predolgo molčalo, česar ne opravičuje dejstvo, da v povojni Evropi početje zmagovalcev nikjer ni bilo v skladu z današnjimi standardi človekovih pravic.
Slovenija pa je še danes posebna v odnosu do druge svetovne vojne v primerjavi z Evropo. Posebna je namreč v tem, da v nekaterih krogih zagovarjajo sodelovanje z okupatorji.

Da se ne bi ponovilo

Avtor se ukvarja tudi z vprašanjem, ali naj bi nehali razpravljati o medvojnih in povojnih dogodkih, češ da je treba gledati naprej. Meni, da je treba takratno dogajanje kolikor je le mogoče razčistiti, da ga ne bi ponavljali. Pravi, da se je tako kot o veličastju odporništva in zavržnosti kolaboracije treba jasno in javno izreči tudi o povojnih pobojih vrnjenih domobrancev kot o nedopustnih, neutemeljenih, pravno in moralno nezaslišanih. Nenazadnje je to početje treba ožigosati tudi zato, da očitki ne bi leteli na vso partizansko generacijo in celo njihove potomce, kar počno zagovorniki kolaboracije in politične desnice, ki na tem tudi utemeljujejo koncept narodne sprave. Te stvari je treba razčistiti zaradi slovenske duhovne in politične razdvojenosti, ki se vleče že iz predvojnega časa vse do danes, kako usodna je lahko razdvojenost, pa se je pokazalo med vojno. Gledano strankarsko so dediči razdvojenosti SLS, NSi, SD. Vsi ti se namreč sklicujejo tudi na strankarsko zgodovino, ki ne more veljati po kosih, ampak v celoti takšna, kot je bila, meni Roter.

Bratomor

Roter v tretji knjigi eksplicitno govori o bratomoru, s katerim se v prvih dveh knjigah ni toliko ukvarjal, saj gre za zelo občutljivo – čustveno in politično – vprašanje. Odgovornost za bratomor, medsebojno ubijanje slovenskih vojakov na eni strani (partizanov) in prav tako slovenskih vojakov (domobrancev) na drugi je po njegovem mnenju deljena. V tej zvezi najprej spregovori o vlogi komunistične partije, ki je bila pod vplivom Stalinove Moskve, boljševistični (nasilni) vzorci pa so bili neprimerni za naše razmere in so povzročali nezaupanje ljudi v partizanstvo, ki so tudi zaradi tega vstopali v nasprotna politična gibanja in vojaške enote. Prav tako so bile neodgovorne likvidacije tako imenovanih nasprotnikov osvobodilnega gibanja, ki so jih opravljale posebne varnostne enote OF oziroma VOS. Te so v prvih dveh letih vojne ubijale tudi civiliste, celo zgolj morebitne nasprotnike osvobodilnega gibanja. Ubijali torej niso samo okupatorjevih sodelavcev in ovaduhov. Ubitih je bilo tudi nekaj tako imenovanih razrednih sovražnikov, kot naj bi bilo predvideno v drugi fazi revolucije. Ti poboji so osvobodilnemu gibanju naredili veliko škode, pravi Roter. Zaradi njih je prebivalstvo skoraj celih predelov (Suha krajina, Dolomiti, Notranjska) prenehalo podpirati partizane. Neizpodbitno je, da odgovorni poveljniki in samopašni izvrševalci ubojev niso bili kaznovani, kvečjemu so jih začasno degradirali. Nasilna taktika komunističnega vodstva je po nepotrebnem še poglobila predvojna politična in medčloveška razhajanja v slovenski družbi in širila protikomunizem, ki je bil temelj protipartizanstva in kolaboracije.

Od partizanstva do protipartizanstva

Slovensko partizansko gibanje se je večji del vojnega časa vendarle razlikovalo od podobnih v drugih delih Jugoslavije. Tako je samo v Sloveniji delovala pluralna množična politična organizacija OF, ki je bila posebej močna v nekaterih urbanih središčih, na primer v Ljubljani. Prav zaradi te pluralnosti se je slovensko partizansko vodstvo v prvih letih karseda izogibalo iskanju razrednih sovražnikov. Na partizanski strani sta se srečevala dva duhovna tokova. Tisti, ki je poudarjal trdno enotnost upora s pravico do različnih argumentov za tako odločitev, in drugi odkrito boljševiški, ki je ves čas poudarjal pomen revolucije ter iskanja latentnega sovražnika, kar bi bil lahko vsakdo, ki je dvomil ali izviral iz buržoaznega okolja. Izvajalci oblasti so potem začeli iztrebljati kapitaliste, bogataše, kulake, ne da bi jim bila očitana kolaboracija. Vse to je ljudi odvračalo od partizanstva. Tako je na primer v Suhi krajini nastal popoln obrat od podpiranja osvobodilnega gibanja do oboroženega protipartizanstva.



Je pa enako počela tudi nasprotna stran, pri čemer je bila najhujša Črna roka, sestavljena iz skrajno brezobzirnih domobrancev, ki so ubijali zlasti v Ljubljani in njeni okolici, domnevne ali dejanske partizanske ljudi. Tako kot so bili na narodnoosvobodilni strani nepotrebni boljševiški vzorci, so bili na nasprotni strani škodljivi vzorci bojevitega protikomunizma, čeprav je bila partizanska stran ves čas nazorsko pluralna. Za politične igre komunistične elite večina partizanov niti ni vedela in torej v njih ni sodelovala.

Neprizanesljivost

Avtor je napisal knjigo, ki ne bo všeč ne eni ne drugi strani. Takšen odziv je vzbudila že njegova druga knjiga iz trilogije Pravi obraz, v Usodnih prevarah pa je še bolj neprizanesljiv do medvojnega zločinskega početja na obeh straneh – nič manj do tiste, ki ji je sam pripadal, kot do nasprotne. A to ne pomeni, da na svojo stran in svojo odločitev zanjo ni tudi in predvsem ponosen. Ob spominjanju na dogajanje se je spopadal s številnimi dvomi, nikakor pa ne dvomi o tem, da je v usodnih trenutkih stopil na pravo pot, na pot zmage nad okupatorjem in nacizmom. Vsa druga vprašanja in samoizpraševanja so manj pomembna.

Da bi Zdenko Roter napisal knjigo, ki bi bila pogodu eni ali drugi politični in nazorski skupini, niti ni bilo pričakovati, saj tudi njegovo poklicno življenje – od službe v državni varnosti do akademske kariere in političnega delovanja v različnih obdobjih – nikoli ni bilo docela sprejemljivo za nikogar.