Umrla ena najvidnejših evropskih književnic Dubravka Ugrešić

V 74. letu je umrla Dubravka Ugrešić, na Hrvaškem rojena literarna zgodovinarka in književnica, ki se je uveljavila kot ena najvidnejših evropskih prozaistk in esejistk. Značilno za njeno prozo je prepletanje zasebnega in javnega, Vzhoda in Zahoda, politike in kulture, visoke in nizke književnosti, avtopoetičnosti in meddiskurzivnosti.

Dubravka Ugrešić (1949) je vedno jasno in glasno izrazila svoje mnenje. V 90. letih je zapustila Hrvaško, saj je zaradi svojega kritičnega razmišljanja postala tarča številnih kritik. Pozneje je živela na Nizozemskem, kjer je tudi umrla, kot poročajo tuje agencije in portali.

Njeni prozni zbirki Poza za prozo iz leta 1978 je v 80. letih sledila uspešna serija del, kot so kolažirani roman Štefica Cvek v krempljih življenja, zbirka kratkih zgodb Življenje je pravljica in meddiskurzivni roman Forsiranje romana reke. Pozneje se je veliko bolj posvečala esejizirani prozi in literarizirani esejistiki.

Njena dela so prevedena v skoraj vse evropske jezike, prejela je tudi številne mednarodne nagrade, leta 2016 na mednarodnem pisateljskem festivalu na Krasu tudi vilenico. »Avtorica si oči ne zatiska nikoli, pred ničimer. V nekaj zadnjih zbirkah esejev si jih ne zatiska predvsem pred vsesplošno standardizacijo kulturnega in vsakršnega drugega okusa, pred poneumljanjem, pred slepim in nekritičnim sprejemanjem vzorcev vedenja in razmišljanja, pred posnemanjem in drugorazrednostjo, pred manipuliranjem,« je o avtorici tedaj zapisala žirija za vilenico, ki ji je predsedovala Lidija Dimkovska.

V pogovoru za STA je ob prejemu vilenice med drugim dejala, da že dolga leta ne le spremlja, ampak tudi piše o rušitvi kulturnih in izobraževalnih sistemov. »Čudenje pojavom znotraj teh sistemov je enako nesmiselno kot je čudenje dejstvu, zakaj je na svetu vsak dan manj sibirskih tigrov. Manj jih je zato, ker smo jih uničili. Mi, ljudje. Enako se je zgodilo s kulturnim okoljem: na vsakodnevni ravni ga omejujemo in uničujemo in pri tem sodelujejo številni pedagogi, založniki, celotna kulturna industrija.«

Spregovorila je tudi o pomenu humorja, ki je po njenih besedah pogosto tudi znak obupa. »Po eni strani sem velika srečnica, ker lahko preko svojih knjig še vedno komuniciram z bralci, še posebej mladimi, in da lahko komuniciram na mednarodni ravni. Dokler je stanje takšno, se vam zdi, da je vse dobro. Toda ko se vam zgodi, da komunikacija ne seže dlje od vaše vasi in vašega kroga, se začne mrak. In do tega, ko ne obstaja več skupno referenčno polje, sta pripeljali tako tehnologija kot globalna kultura. In to je še eden od velikih paradoksov našega sodobnega vsakdanjika,« je menila.

Prvo v slovenščino prevedeno delo je bil roman Forsiranje romana reke. Leta 2005 je sledil roman Ministrstvo za bolečino, pet let pozneje pa kultni roman Štefica Cvek v krempljih življenja ter delo Jaga baba je znesla jajce. V slovenščini je dostopna tudi zbirka esejev Kultura laži. Leta 2017 je v prevodu Đurđe Strsoglavec izšla še knjiga Evropa v sepiji.