»To, kar počnem, je stara šola reportažnega novinarstva«

Dispatches from the Frontlines of Humanity: A Book of Reportage, najnovejša knjiga Boštjana Videmška, dolgoletnega novinarja D​ela in avtorja knjig Vojna terorja (2011), Upor (2013), Na begu (2016) ter soavtorja Ultrabluesa (2016), je zbirka reportaž o današnjem svetu, o resnici, ki je v kolesju množičnih medijev in vse manj zahtevne javnosti pogosto prezrta. Je izbor pripovedi o tistem najhujšem in o tistih, ki so to najhujše izkusili na lastni koži. »Je absolutni biser,« meni filozof Slavoj Žižek, njen avtor pa »živi fosil«, »novinar in pisec, kakršnih ne delajo več«.
 

Knjiga je 1. februarja izšla pri založbi Cambridge Scholar Publishing. Kako bi naslov prevedli v slovenščino?

Knjiga je izšla v angleščini, bila je pisana in narejena za anglosaški trg, brez misli na to, da bi se prevajala v slovenščino. Če bi bil naslov v slovenščini, bi se glasil Poročila s frontnih črt človečnosti.
 

V njej ste zbrali reportaže, zgodbe tistih, ki so doživeli najhujše, krivice oboroženih konfliktov. Na neki način sodobnosti nastavljate ogledalo. Kaj pripovedujete bralcu, do kakšnega razmisleka ga vodite?

Če se le da, sploh do razmisleka, ki ga brutalno primanjkuje v času patološke razpršene pozornosti, v času vladavine lažnih novic, hitrih, instantnih polresnic. Želim prebiti opne zaznave, če je to sploh še mogoče, pripeljati bralko in bralca do refleksije časa in prostora. Kajti le z refleksijo je mogoče sočustvovati, biti empatičen na pravi način – če so čustva in empatija zgolj refleksna, pravega odziva od njih ni mogoče pričakovati; če so premišljena, strukturirana, reflektirana, potem je mogoč odziv, pa tudi vzpostavitev angažiranega, odgovornega državljana. Seveda so to utopične želje, ki jih lahko združimo pod skupnim imenovalcem »rad bi spremenil svet«. Jasno je, da v to idejo že dolgo ne verjamem več, čeprav je bila, kot pri mnogo kolegicah in kolegih, osnovni motiv pri izbiri življenjskega sloga, poklica, ki danes vztrajno izumira, kljub temu ali pa ravno zato, ker se skuša prilagoditi sodobnosti. Skuša se prilagoditi spremembam, ki pa niso samo tehnološke, v zadnjih desetih letih se spreminja tudi publika – ne gre torej toliko za izumiranje tiska kot za izumiranje empatije.
 

Koga ste pri pisanju knjige imeli v mislih, kdo je vaš bralec?

Vedno imam v mislih vrsto različnih ljudi. Dolga leta sem – spontano, ne da bi se odločil za to – delal taktično in praktično napako. Pozabil sem, da je v našem poklicu, kot v vseh poklicih, ki komunicirajo z javnostmi, mogoče največja napaka prepričevanje prepričanih, podajanje sodb, poročil, mnenj z mislijo na tiste, za katere vnaprej veš, da se bodo s tabo strinjali. V bipolarni družbi, v kakršni živimo, v domačem okolju morda še toliko bolj, je še pomembneje, da ne biješ ideološkega boja lokalne, regionalne in globalne bipolarne motnje. To sem dojel šele v zadnjih nekaj letih, ko se je formski diskurz sovraštva prebil tudi v mainstream medije, politiko in javni diskurz. Zato sem se odločil, da bom prepustil jedro naracije ljudem, s katerimi preživljam čas na terenu, pričam in akterjem zgodb, o katerih pišem. Niso le viri, sogovorniki; s svojo participacijo v zgodbi so tudi neke vrste soavtorji. Dopuščam jim več prostora za oblikovanje zgodbe, po nekaterih strokovnih merilih morda celo preveč. Kot že večkrat povedano in zapisano, novinarstvo se konča v trenutku, ko novinar postane zgodba.


 

Kot vojni poročevalec ste o najhujšem poročali z Balkana, iz Afrike, z Bližnjega vzhoda, iz Afganistana ... Knjiga je, kot so zapisali založniki, odraz vaših bogatih izkušenj s terena. Katere so tiste, ki so vaše delo najbolj zaznamovale?

Ob koncu dneva, tedna, leta, desetletja, desetletij se človek vpraša, ali se je splačalo. Velikokrat se zdi, pravzaprav se čuti, da se ni, sploh ko opazuješ svet okoli sebe, kaj se dogaja v medijih in kaj v svetu, kjer je videti, da gredo stvari samo še navzdol. A potem … potem naletiš na čudovite osebne zgodbe, ki so čudovite tudi zato, ker nastanejo iz osebne tragedije, ki jo nekateri ljudje zmorejo premagati in pri tem ohraniti človečnost.

Gotovo je taka prva zgodba v knjigi, zgodba Mehmedalije Alića iz Srebrenice, ki se je pri štirinajstih letih preselil v Slovenijo, se tukaj izobrazil za rudarja in bil cenena delovna sila tako imenovane slovenske zgodbe o uspehu pred osamosvojitvijo. Po osamosvojitvi je bil izbrisan, v genocidu v Srebrenici je izgubil vse moške sorodnike. Slovensko državljanstvo je pridobil po dolgih letih birokratskega trpljenja in še enega etničnega čiščenja v izvedbi slovenske države, kmalu za tem so ga poslali na delo v rudnik Huda jama, kjer je nevede odkril resnico o povojnih pobojih. Po njegovi zgodbi je nastala knjiga Nihče, nato še film Rudar, ki je zelo uspešen na festivalih v tujini.

Druga zgodba je zgodba mladega sirskega violinista Ramija Basisaha, ki sva ga s fotografom Juretom Erženom spoznala na makedonsko-grški meji avgusta 2015, kjer je spontano izvedel koncert. To je bil morda eden najbolj čustvenih dogodkov v mojem življenju, o njem sem napisal zgodbo, ki je bila objavljena v kar nekaj tujih medijih in je tudi kandidirala za evropsko novinarsko nagrado. Ramijeva zgodba se je iz morebitne birokratske greznice, ki jo doživljajo begunci, spremenila v pripoved o uspehu. Izdal je zgoščenko pri veliki in kultni britanski založbi Decca, nekaj časa je bila drugi najbolje prodajani cede klasične glasbe na Otoku, igral je v Royal Albert Hallu. Leta 2017 sva z Juretom Ramija ponovno srečala na glasbenem festivalu v Klostersu, v Švici, in snidenje je bilo zelo čustveno … Nihče ne ve, kako se je zgodilo, ampak da, čudeži se dogajajo, tudi v novinarstvu.
 

V zadnjem poglavju knjige pišete o Severni Koreji, o eni najbolj zaprtih držav na svetu. Reportaža izstopa, je zgodba o vojni, a vojni brez pušk in težkega orožja … Zakaj ste jo izbrali za sklepno reportažo?

Zadnja je, ker je knjiga pisana kronološko. V kontekstu knjige je Severna Koreja morda nekoliko nenavadna, a ne smemo pozabiti, da gre za reportažni zapis, ki jih o Severni Koreji tako rekoč ni. Zgodba je v primerjavi z drugimi nekoliko bolj sproščena, distancirana, a vendarle doživeta. V zadnjem delu knjige se vidi moj prehod iz obdobja vojnega poročanja v zadnje obdobje, ko sva s fotografom Matjažem Krivicem – prej sva ves čas delala skupaj z Juretom Erženom – preskočila v nov kontekst, ki pa ni brez povezave s prejšnjim. Projekt Litij, gonilo 21. stoletja je reportaža o vojni, ki jo živimo, a je še ne čutimo zares. To je vojna za vodo, energetske vire in nove energije, konflikt z naravo, v katerega smo stopili zavestno, vendar kot popolni idioti.


 

Ironično ali ne, prav v Severni Koreji, v središču Pjongjanga, ste mi povedali, če parafraziram, da se za človekove pravice ne boste nikoli nehali boriti. Kje v tem boju najde mesto preiskovalno novinarstvo, poročanje s terena?

Preiskovalno novinarstvo je težka besedna zveza, vključuje podatke in njihovo predelavo. Mislim, da to, kar počnem, ni preiskovalno novinarstvo, temveč zelo stara šola reportažnega novinarstva, ki temelji na načelu, da če nisi blizu, blaga parafraza velikega fotografa Roberta Cape, zgodba nikoli ni dovolj dobra. Če pišem o krajih in ljudeh, kjer nisem bil, se počutim kot prevarant. Seveda je mogoče kompenzirati z enormnimi količinami branja, a nič ni vredno več od terenske izkušnje. Ne gre samo za poročila s frontnih črt človečnosti, ampak tudi za poročila s frontnih črt novinarstva. Zato si s knjigo, ki je tudi posvetilo izumirajočemu žanru, želim vstopiti v anglosaške novinarske kurikulume.
 

V poročevalskih besedilih predstavljate zgodbe ljudi, beguncev denimo, in druge nianse zelo oddaljene realnosti; predstavljate resnico, drugačno od uniformiranih informacij, ki jih javnosti posredujejo veliki mediji. Vaša poročevalska besedila so slogovno zaznamovana; ko poročate o nastanitvenih centrih za begunce in migrante, pišete o »deponiji človeštva«, o »koncentracijskih taboriščih«. Kaj nam sporočate z jezikom?

Sterilnemu diskurzu ne dopuščam, da bi steriliziral človečnost in zgodovino.
 

Kje se končna novinarstvo in začne aktivizem? Obstaja ločnica?

Zdi se mi, da je novinarstvo samo po sebi boj za človekove pravice, da stoji za vsemi univerzalnimi konvencijami, in če ni tako, si hitro, če ne kar takoj, na napačni strani meseca. Služiš nasprotnikom, tistim z vrha hierarhije – kapitalske, politične, ideološke.
 

Cilji v prihodnje, kaj pripravljate?

Gotovo bo treba v neki vezani, povezani obliki zaključiti zgodbo o litiju, zelo možno je, da bo nastal tudi dokumentarni film. Kar zadeva knjižno delo, že dolgo čaka Tek po kriznih območjih, delo o naboru najbolj čudnih tekaških destinacij v geografskem in intimnem kontekstu.