S človeškega vidika je sedemdeset let dolga doba, z vidika človeštva le drobec. Še konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bila takšna pričakovana življenjska doba v Sloveniji, a niti v bolj razvitih Združenih državah Amerike jih ni nikoli dočakal Louis Adamič. Umrl je pri 53 letih, okoliščine njegove smrti pa ostajajo nepojasnjene, čeprav so gotovo povezane z nastajanjem knjige Orel in korenine. In gradivo zanjo je ravno pred sedemdesetimi leti nabiral med obiskom Jugoslavije.


 

Tukaj je ostal osem mesecev

»Pravzaprav sem hotel najprej v Rusijo, ampak …« je zapisal Louis Adamič v Orlu in koreninah, ampak ker ni dobil sovjetske vize, se je leta 1949 drugič vrnil domov. Kot znanega ameriškega pisatelja, ki je sredi najstniških let zapustil Slovenijo z imenom Lojze, so ga sprejeli najvidnejši jugoslovanski politiki, gospodarstveniki in kulturniki, obiskal je tudi domače, najbolj vesel je bil snidenja z mamo Ano.



V Beogradu je pristal januarja 1949 in tukaj ostal osem mesecev, zato je več pomislekov, ali je tedanji duh novonastale povojne Jugoslavije zajel v ustreznem časovnem in sogovorniškem merilu. Kljub temu je Janja Žitnik Serafin prepričana, da je v knjigi le »nekaj prirejenih drobcev«, brez vpliva na verodostojnost sporočila. Žitnik Serafinova je namreč doktorica literarnih ved, kot znanstvena svetnica je bila do lani zaposlena na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, je strokovnjakinja za izseljenstvo in priseljevanje v Sloveniji in je najbolj podrobno proučila Adamičev opus.

»V knjigi se prepleta več tem. V ospredju so Adamičeva opažanja s potovanja po Jugoslaviji in njegovi vtisi s pogovorov,« ugotavlja v razpravi ​Pisatelj med dvema domovinama: Louis Adamič in vprašanja nacionalne, etnične in kulturne identitete, leta 2009 objavljeni v reviji Dve domovini. »Govori tudi o kultu Tita, ki ga vidi kot oporo, ki so jo ljudje potrebovali, če so v težkih povojnih razmerah hoteli ohraniti vero v boljšo prihodnost. Druga tema so okoliščine, ki so privedle do jugoslovanskega razkola s kominformom, tretja tema pa je dotlej najpopolnejši Titov življenjepis.«

Adamič in Josip Broz Tito sta imela najdaljši pogovor 9. junija 1949 popoldne »v neki veliki sobi v Belem dvoru«. Pisatelj v knjigi opiše številne podrobnosti, tudi to, da sta imela za večerjo polpete, krompir, grah, črn kruh (brez masla) in kavo. »Ko se je Adamičeva odločitev, da bo pisal knjigo o Titu, končno razvedela, je Tito storil najpametnejši korak, da bi preprečil avtorjeva ugibanja, njegovo zanašanje na vprašljive vire in ostale težave pri pisanju načrtovane biografije. Sprejel ga je na svojem domu in mu ure in ure pripovedoval o svojem življenju,« je v razpravi Zamuda slovenske objave Orla in korenin (Dve domovini, 1990) zapisala Žitnik Serafinova.


 

Kdo je Tito? In kaj je Tito?

O Titu je Louis Adamič spraševal številne ljudi, med njimi lastnega brata Franceta. »Besedi Tito in osvoboditev sta soznačnici, ki pomenita specifične, konkretne in vsakdanje stvari. Že zdaj, nekaj let po neverjetno uničevalni vojni, imamo v Jugoslaviji več šol, gledališč in kinematografov kot prej in mnogo več knjig in časnikov, več električne luči, avtocest, železniških prog in tako dalje,« citira brata v knjigi Orel in korenine.

Louis in France nista bila slepa za drugo plat socialistične Jugoslavije. »Za druge seveda pomeni 'Tito' nekaj popolnoma nasprotnega. Za nekoga, ki ga poznam, pomeni, da so usmrtili njegovega starejšega sina kot vojnega zločinca in da je izgubil, povsem izgubil mlajšega sina in hčer, ki sta postala komunista in se izselila iz družinske hiše,« je razmišljal France Adamič.

Slovensko-ameriški književnik je iskal tudi razlago, zakaj na zidovih, ograjah in dimnikih vidi toliko napisov »Tito« in hvalospevov njegovi osebnosti. »V nas gorijo ponos, vnema, odločnost, borbenost in vse te lastnosti so tesno povezane s 'Titom'. Tito ni toliko človek kot simbol, in še bolj kot simbol je to neka vstajajoča ideja. Večina izmed nas ne zna tega izraziti drugače, torej pravimo 'Tito' ali napišemo besedo na dimnik, na brzojavni drog ali na mešalec cementa,« pisatelj citira Francetovega svaka Staneta Valentinčiča.
 

Njegova ideja je bila svoboda

Po vrnitvi v ZDA se je Adamičevo življenje hudo zapletlo. Na spisku sumljivih ljudi so ga imeli ameriški preiskovalci, češ da je komunist; spremljala ga je Udba, ker so v Jugoslaviji vse bolj (pravilno) domnevali, da Adamičeva knjiga ne bo zgolj hvalospev Jugoslaviji; in spremljali so ga Sovjeti, ker so vedeli za njegove zveze v ZDA in Jugoslaviji, še posebno po Titovem sporu z Josipom Stalinom.

»Adamičev projekt še zdaleč ni bil komunističen, kar dokazujejo številna njegova dela. Njegova vizija je bila svoboda. Ne samo individualna, tudi politična in socialna, s čimer se je najbolj približal marksizmu, saj ni podpiral izkoriščevalskih sistemov s siromašenjem ljudi, ampak je hotel kulturno in gospodarsko samostojnost ljudi,« pravi dr. Mihael Glavan, dolgoletni vodja rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, prav tako dober poznavalec Adamičevega življenja in dela.
»Iz lastne izkušnje je opažal, da je bila svoboda v Titovem režimu omejevana in kršena. Opazoval je reforme leta 1949, kako se gradijo državni industrijski kombinati, kako deluje državna uprava in kako policija nadzorujejo ljudi, zato je s svojim svetovljanskim pogledom hitro prepoznaval represivne metode. Titu je naravnost povedal, da mora državo demokratizirati in dati ljudem več svobode.«


 

Umor ali samomor?

Ker je bil z vseh strani obkrožen s kritičnimi in sovražnimi silami, je več poznavalcev prepričanih, da Adamič leta 1951 ni storil samomora, ampak je bil umorjen. Tudi knjiga Orel in korenine po njegovi smrti ni izšla v celoti, saj je v predalu ostalo poglavje o protikomunistični gonji republikanskega senatorja Josepha McCarthyja. Poglavje na 440 straneh tipkopisa ima naslov Igra šaha med potresom, v njem pa Adamič kritizira notranjo ameriško politiko omejevanja politične svobode in zunanjo politiko hladne vojne.

»Teorije o smrti so različne, ampak še vedno verjamem uradni verziji o samomoru,« pravi Glavan. »V politične šikane je bil ujet že več let, zato je vprašanje, zakaj bi nasprotniki toliko pozneje pripravili umor. Hkrati je bil finančno obubožan. Brat France mi je pripovedoval, da je bankrotiral, zato je moral France plačevati celo za njegove telefonske klice. In če si Američan, kar je bil in je hotel biti, in ker v ZDA nekaj šteje samo ekonomski uspeh, je takšen socialni zdrs strahoten udarec. Drugi obremenilni dejavnik je bilo ženino zdravstveno stanje, tretji, morda najbolj odločilen za človeka, ki je živel od 'besed', pa je bil stres, ker ni mogel več redno objavljati.«

Vendar ima Adamičeva smrt kar nekaj takšnih spremljevalnih elementov, da je možnost umora težko v celoti zavreči. Preiskavo so kmalu zaključili, na puški ni bilo prstnih odtisov, sosedje so opisovali sumljive obiske neznancev … »Čudno je, da so kljub njegovemu finančnemu bankrotu za nekim tramom v hiši odkrili več tisoč dolarjev. Nihče ne ve, ali so bili njegovi, zakaj jih je hranil, niti ni tega vedela njegova žena Stella,« pove Glavan.

Različna mnenja so imeli tudi Louisovi sorodniki v Sloveniji. »Brata Franceta nisem nikoli naravnost vprašal, a imel sem občutek, da se tudi on nagiba k možnosti samomora,« pravi Glavan in zatrdi, da France ni bil aktivno vpleten v politiko (delal je na univerzi in se ukvarjal s sadjarstvom), zato ni imel težav z Udbo. »Drugače sta razmišljala Louisova nečaka Tine in Andrej Kurent. Bila sta bolj kritična do političnih pritiskov, zato sta verjela, da so strica pospravili politični nasprotniki.«


 

Prišel do prve lige odločevalcev

V spiralo finančnih težav je Adamič padel zaradi založniške osamitve po tožbi britanskega premiera Winstona Churchilla. Po večerji v Beli hiši s Franklinom Rooseveltom (vmesni člen je bila predsednikova žena Eleanor, navdušena bralka Adamičevih vrstic in nazorska somišljenica) je Adamič popisal Churchillovo pripovedovanje o (vojaški) pomoči konservativni oblasti v Grčiji, da bi londonska banka Hambro prejela visoke obresti, česar pa ne bi bilo, če bi grško partizansko gibanje sprožilo družbeno revolucijo. Adamič je imel zgolj ustni vir, zato navedb z večerje ni mogel dokazati. Odškodnino je plačala založba Harper & Brothers in nato z Adamičem prekinila pogodbo.

»Ampak to ni bil politični bankrot. Adamič je imel intelektualni pogum in moč besede, s katerima je širil vrednote, v katere je verjel, in tako spreminjal svet na bolje za ameriške priseljenske množice,« razlaga Glavan.



Podobno meni tudi Blaž Gselman, preučevalec Adamičevega dela in avtor spremne besede slovenskega prevoda Adamičeve knjige Iz mnogih dežel (prevod Mojca Dobnikar, Sophia, 2018). »Pisal je manično, ves čas in v velikem obsegu. Poleg opisovanj težav malega človeka, delavskih gibanj in spornih migracijskih politik je pisal tudi filmske recenzije, literarne kritike …«

Enako je bilo pri pisanju Orla in korenin. Nikakor ni želel zamuditi pomembnosti trenutka, čeprav je že pred odhodom v Jugoslavijo tarnal nad utrujenostjo, pozneje pa je med pisanjem jemal poživila in se odrekal rednemu spanju in družbenim stikom. In čeprav je s pisanjem prišel do prve lige svetovnih odločevalcev, je imel zaradi povezav in stoične drže več težav kot koristi. »Nikoli ni bil odvetnik oblasti. Popisoval je takratni ameriški kapitalizem in težave periferije, ki jo je ta kapitalizem ustvarjal,« je prepričan Gselman.


 

V Jugoslaviji nesprejemljivo besedilo

Politični pritiski so vplivali tudi na Adamičeve bralce. Slovenski prevod Orla in korenin smo dočakali šele leta 1970 (prevod Mira Mihelič). »Videti je, da so pri nas začeli gledati na Adamičev nastajajoči rokopis z nezaupanjem. To je potrdila tudi osemnajstletna zamuda objave slovenskega prevoda,« piše Janja Žitnik Serafin v besedilu Zamuda slovenske objave Orla in korenin. »Adamičev rokopis je kmalu potem, ko je v Jugoslavijo prispela večina poglavij, očitno veljal za vprašljivo, če že ne za povsem nesprejemljivo besedilo.«

Ampak cenzura ne more biti večna niti zamejena. »Tudi po Adamičevi smrti so prevajali in prodajali njegova dela v Franciji, Jugoslaviji, na Japonskem …« pove Glavan. »S knjigo Orel in korenine je Zahodu dokazal, da je možna drugačna socialna ureditev. Ekonomsko in socialno je jugoslovanske reforme predstavil kot pozitivne, vendar brez stalinskih principov in represije.«
 

Ostaja sodobnik

S pisano besedo je Adamič opozarjal na nepravično porazdelitev dobičkov od naravnih virov, razlagal je pomembnost delavskih gibanj in kritiziral nasilen odpor oblasti, opisoval izkoriščevalski imperializem, motile so ga medijske manipulacije v prid kapitala, svaril je pred zlorabo domoljubnih čustev, zavzemal se je za iskanje sožitja s priseljenci, predvsem pa je iskal svobodo in sožitje, kar je v svojih analizah poudarjala tudi Žitnik Serafinova.

Branje njegovih del v sedanjosti zato potrjuje samo eno – nič kaj prida se ni spremenilo.
_{-----
Avtor je zaposlen v Delovnici.}