Tesla Electric Company

Nikola Tesla se je v mojem življenju najprej pojavil samo kot ena od zgodb v Politikinem zabavniku, morda sem imela kakih šest let. Potem v podobi Radeta Šerbedžije, davno, v znameniti nadaljevanki. Nato je udarilo vame z vso silo. Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Bilo je na dan premiere predstave Tomaža Pandurja Tesla Electric Company, 11. avgusta 2006 v gledališču Ulysses na Brionih. Režiser in igralski ansambel sta bila na trnih, ali bodo odpovedali predstavo, lilo je kot iz škafa, v Fažani so na blagajni obiskovalcem vračali denar za vstopnice. Popoldne se je nebo deloma zjasnilo. Tesla bo. Ko smo se vzpenjali po z žarnicami osvetljeni poti do trdnjave Minor, je bilo nebo oblačno, tu in tam je zavel veter, ki je dišal po nevihti, po pokošenem senu, raztresenem okrog črnega valja, ki je stal sredi ruševin trdnjave, kot vesoljska ladja. Nikjer na otoku nobenega zavetja, uprizoritev je bila popolnoma odvisna od dobre volje neba.

Predstavo je začel sam Rade Šerbedžija, bos, z lakastimi čevlji vrženimi čez ramo in razpeto srajco. Takrat je prvič usekalo zares. »Pravim, da je grom Bog, grom je impresiven, vendar je strela tista, ki naredi vse. In zahvaljujoč njej, bomo imeli nocoj tu pravo nevihto, moji prijatelji ...« je gromu odgovoril igralec Primož Ekart – in takoj zatem je usekala strela. Bliski in grmenje so pospremljali stavke, kot so »Klicali so me gospodar strel ...«, Faustov monolog, med katerim naj bi Tesla doživel razsvetlenje in razvozlal obsesijo izmeničnega toka, dokler ni Branko Jordan, kot ena od sedmih inkarnacij Nikole Tesle, razširil rok z dvema neonkama, kot električni Jezus ali Prometej, in zaklical: »Če moja elektrika res ubija, potem naj bom njena žrtev!« Takrat je nebo presekala cikcakasta strela in se zarisala nad Brioni, medtem ko je igralec nadaljeval: »There, gentlemen. We haven't burned. Nismo se scvrli. Moj tok ne ubija.«

Tako se je nadaljevala predstava, s specialnimi učinki naravnost z neba, kot bi se vsem sedmim igralcem, ki so predstavljali Teslo v različnih obdobjih, pridružil pravi in vodil dialog s stavki, ki so jih izrekali na odru. Med aplavzom so med gromom in strelami začele padati prve kaplje dežja. Začela se je nevihta.

Še danes smo vsi, ki smo bili tam, zaznamovani s to izkušnjo. Bilo je preveč nadrealno, da bi lahko to opisali komurkoli, morda smo bili vsi del gledališke hipnoze, morda nas je s strelami in gromom res prišel pozdravit Nikola Tesla. Vsi smo bili priča nečemu neponovljivemu. Moč teatra, rituala, ki je priklical nam neznane sile, moč skupnega doživljanja izkušnje gledališča.

Med občinstvom je bil tudi pesnik Tibor Hrs Pandur, Tesla ga je, kot vse raziskujoče ume sicer zanimal že prej. Več kot deset let po tisti premieri strel in groma je izšla knjiga Problem povečevanja človeške energije, izvirni tekst Nikole Tesle, ki ga je Hrs Pandur prvič prevedel v slovenščino, ob tem pa napisal 400 strani dolg esej, esej, v katerem so natančno citirane Teslove izjave, moledujoča pisma potencialnim investitorjem, ki se berejo kot hrepenenje po boljšem novem svetu, kot električna vizija, kot pesem o pticah s krili, ki smo jih, kot je rekel,  nekoč imeli tudi ljudje.

In tudi zaradi te sicer poljudnoznanstvene, a magične knjige se je Tesla, ki sem se mu prej v množični evforiji nekako izogibala, spet vrnil. V trenutku, ko sem jo odprla, ko sem jo zalistala, me je povleklo vanjo, nekaj magnetičnega, nekaj neopisljivega, nekaj tako mogočnega, kot takrat, ko smo premočeni, drhteči sedeli v avditoriju gledališča Ulysses, s cikcakastimi strelami in grmenjem nad seboj, in čutili električno navzočnost genija.

Tesla je zame zato tudi spomin na Tomaža Pandurja. Med branjem me je še enkrat prestavilo na Brione, še enkrat sem zaslišala Tomaževe besede, kot daljni odmev,  kot spomin na neko gledališko čarovnijo: »Tesla je zame prinašalec svetlobe, je moderen Prometej. In če se vprašamo, kdo v zgodovini je bil tisti, ki je prinesel človeštvu ključni izum, ki je res spremenil civilizacijo, v tej dimenziji ne najdemo nikogar primerljivega. Brez Tesle bi se vrnili v najmračnejši srednji vek. V trenutku, ko je priključil izmenični tok, je osvetlil ta svet, ne le fizično, ampak tudi duhovno.«

Skoraj v istem trenutku sem v Tiborjevi študiji v knjigi  prebrala Teslov stavek: »V vesolju obstaja nekakšno jedro, od koder prejemamo vso svojo moč, vse navdihe, neskončno nas privlači, čutim njegovo moč in vrednote, ki jih oddaja celotnemu vesolju in ga s tem ohranja v ravnovesju. Nisem prodrl v skrivnost tega jedra … A vem, da obstaja.«