Spomin na »skrunilca gnezda«

Pred tridesetimi leti se je razvedelo, da je umrl avstrijski pisatelj, dramatik in pesnik Thomas Bern­hard. Zahteval je, naj novico o njegovi smrti objavijo šele po pogrebu, kar se je tudi zgodilo.

Prepovedi, da bi njegova dramska dela še uprizarjali, in prepovedi objave še neobjavljenih del v Avstriji pa dedič, polbrat Peter Fabjan, ni upošteval.

V svojih delih, v katerih je uporabljal avtobiografske prvine, je bil neizprosen do države, kar je povzročilo nemalo kritik in celo škandalov. Danes velja za enega od največjih avstrijskih pripovednikov po drugi svetovni vojni. Rodil se v Heerlenu blizu Maastrichta na Nizozemskem. Med letoma 1951 in 1954 je študiral glasbo v Salzburgu in na Dunaju ter leta 1957 režijo in dramaturgijo v Salzburgu. Kot svobodni pisatelj je živel na Dunaju in v Ohlsdorf-Obernathalu.

Za svoj literarni opus je med drugim prejel avstrijsko državno nagrado za literaturo (1968), Büchnerjevo nagrado (1970) in Grillparzerjevo nagrado (1972). Umrl je v Gmundnu v Zgornji Avstriji.

V svojih delih je napadal ozkosrčnost, konformizem, institucio­nalizacijo življenja. Analiziral je avstrijsko zgodovino in sodelovanje Avstrijcev v tretjem rajhu, položaj katoliške cerkve in obnašanje avstrijskih politikov. Z liki, ki jih je gradil na podlagi resničnih ljudi, je napadal tisto, kar je Avstrijcem sveto: državo, podeželje, vero, zgodovino, ustanove, umetnike.

»Njegov odnos do Avstrije in Avstrijcev do njega se je vedno gibal v zapletenem in konfliktnem polju med ljubeznijo in sovraštvom, občudovanjem in zavračanjem. Avstrijce je naučil zlasti eno: razmišljati o sebi. Neprizanesljiv pogled v ogledalo, ki ga je Bernhard v ta namen predpisoval svojim bralcem, je bil velikokrat pretresljiv, a hkrati skoraj vedno blizu resnici,« je leta 2008 na Bernhardu posvečenem simpoziju poudaril avstrijski veleposlanik v Ljubljani Erwin Kubesch.



Besedila, v katerih je kazal odkrit odpor do domovine, so povzročila burne odzive v avstrijski javnosti, zato ni čudno, da je poleg Elfriede Jelinek obveljal za »skrunilca ­(avstrijskega) gnezda«.

Njegova vsebinska in formalna pripovedna radikalnost sta, kot je zapisano na spletni strani knjigarne Beletrina, dosegli širok evropski odmev in razklali njegovo bralstvo na tiste, ki so ga slavili kot prenovitelja literature v nemščini, ter tiste, ki so v njem videli ljudomrznega alpskega Becketta.