Spomin in sočutje

Trst je konglomerat vsega, kakor so to pogosto obmejna mesta, sploh obmorska in trgovska. Tam se je med vojno v Jugoslaviji kupčevalo z orožjem, od tam so se takrat ob koncih tedna organizirano s kombiji vozili preprosti italijanski delavci, ki so bili povezani s Srbi, na tako imenovane srbske vikende na vojno območje, kjer so streljali muslimane.

Tako za hobi. Kakor bi hodili na lov, kar imajo Italijani radi. Psiha teh lovcev na »muslimansko divjad« je danes nepopravljivo poškodovana, ta vojna pa v duši bremeni tudi marsikaterega senzibilnega Tržačana. Eden od njih je pisatelj Marko Sosič. Sosič, ki je doma na prepišnem tržaškem ozemlju, ima tako kot mnogi tamkajšnji rojaki sorodstvo razpršeno vsepovsod in podvrženo vsem mogočim tokovom. Roman Kruh, prah, ki mu ga je pravkar izdala založba Goga, je napisan v prvi osebi, a to samo po sebi ne pomeni, da je v njem govor o lastnih doživljajih. A ko to knjigo berete, veste, da govori prav o njih. Ker pa gre za roman, je v njem tudi pisateljev domišljijski svet. Domišljijski svet Marka Sosiča je, kakor vemo že iz njegovih prejšnjih romanov, izjemno bogat. In kakor tudi vemo, ni domišljije brez življenjskega izkustva. Na vprašanje, ali je roman avtobiografski, skorajda vsi pisatelji odgovorijo, da ni, in če jim že ne verjamemo, dodajo, da so v njem avtobiografski elementi. Tako nam je na to vprašanje odgovoril tudi Marko Sosič. In po prebrani knjigi o tem res ni niti najmanjšega dvoma. Večina romaneskne pripovedi se dogaja v pisateljevi zavesti oziroma razmišljanju, samo dogajanje je omejeno na teden dni, tok pripovedi, ki vre iz njegove notranjosti, pa zajema osem desetletij.

Spomin kot kruh

Pripovedovalec, ki v tistem tednu potuje v Srbijo in Bosno, se izkaže kot dober opazovalec narave in ljudi, ki jih sreča na poti, pri tem pa se v njem rojevajo asociacije, v njem oživljajo številni prijatelji, sorodniki in znanci, živi in pokojni, spremenjeni v prah, in tudi spomin nanje prekriva prah. A spomin je treba ohranjati, potreben je kot kruh, kot dobrota.

Prvoosebni pripovedovalec je glavni junak romana, ki ga dve desetletji muči krivda, ker njegova rodbina na Tržaškem ni sprejela sorodnikov z vojnega območja, čeprav so ti prosili, da bi bila na varnem vsaj otroka, ki imata zdaj, ko sta odrasla, zaradi medvojnih travm resne psihične posledice. To pripovedovalec ugotovi med svojim obiskom sorodnikov v Bosni, kamor se odpravi, da bi soočil svojo vest z bolečino sorodnikov in iztrgal pozabi ljudi in dogodke. Zakaj njegova rodbina ni bila sočutna, je vprašanje, o katerem ni mogel nehati premlevati, in potovanje, tako fizično kot notranje, je bilo namenjeno iskanju odgovora.
Pisanje Marka Sosiča je gostobesedno, subtilno in lirično, sam jezik je mešanica knjižne in zamejske slovenščine tako v stavčni strukturi kot posameznih besedah, kar daje pripovedovanju posebno mehkobo.