Alenka Jovanovski je za drugo zbirko Tisoč osemdeset stopinj (Center za slovensko književnost, zbirka Aleph) nocoj prejela Veronikino nagrado, eno od najprestižnejših literarnih nagrad, ki jo podeljuje celjska mestna občina. Strokovna žirija je zapisala, da je v njenih verzih kritika neoliberalne družbe glasnejša kot pri večini drugih slovenskih avtorjev.

Alenka Jovanovski je pesnica, literarna zgodovinarka, prevajalka in s Stritarjevo nagrado nagrajena kritičarka. Strokovna žirija, ki so jo sestavljali Igor Divjak, Maja Šučur in Petra Kolmančič, je v obrazložitvi zapisala, da je zbirka Tisoč osemdeset stopinj »izjemno celovita, saj združuje tako intimo kot družbeno kritiko, pesniško vizijo, metaforiko, pogovorni jezik, humor, človekov odnos do narave in seciranje posameznikove čustvene anatomije«. Kritike zbirke so se strinjale vsaj v delu, da je to družbena kritika, nekateri so omenjali celo aktivistično poezijo.

Alenka Jovanovski je bila na vprašanje, ali gre v prvi vrsti za kritiko neoliberalne družbe ali v bistvu za visoko etiko, kratka in jedrnata: »Saj eno brez drugega ne gre.«
 

Kdaj ste ugotovili, da mora biti naslov zbirke Tisoč osemdeset stopinj?

Ideja je bila 360 stopinj. Med pisanjem zbirke sem ugotovila, da so pesmi delovale, vsaj tako sem jih doživljala, kot bruhanje vulkana. Tudi gradivo je precej raznoliko. Kritiki so očitali zbirki, da je predolga, eklektična, v smislu, da je preveč raznolika, skratka, da nima enotne forme. Prav enotne forme ta material ni hotel imeti. To sem doživljala kot bruhanje vulkana, se pravi neko razgrevanje iz sredice Zemlje. Vulkan bruhne in lahko tudi uniči, ampak hkrati daje osnovo za novo življenje. In ne bruha na 360 stopinjah, ampak od 750 stopinj naprej. Želim si, da bi ta zbirka delovala kot taljenje določenih miselnih vzorcev in shem, ki ideološko uokvirjajo naše življenje. Nimam namena, da bi bila neka vulkanska pesnica, ampak da bi se tej zbirki priključilo mnogo drugih zbirk, romanov ali pa kritične misli, ki bi iskale nove oblike družbenega delovanja, ki bi bile pravične za vse, ki so v neki družbi. Da bi ta zbirka prav na način, kot ga omenja Walter Benjamin v eseju Avtor kot proizvajalec, delovala kot izziv in poziv ustvarjalcem in vsem ostalim ljudem, ki imajo v sebi pesniško moč, mogoče ne za pisanje poezije, ampak za spremembo pogojev in načinov produkcije ter ustvarjanje novih načinov življenja. Ker to, kar se dogaja, nas bo pripeljalo v zanesljivo smrt.


 

Peter Semolič je zapisal, da ste pred petimi leti rekli, da nimate pesniškega glasu in da ste prav v tem uzrli moment, ki vam omogoča pisanje poezije. Danes se zdi, da vaš pesniški glas ne le obstaja, ampak je tudi zelo močen.

Pred desetimi leti ali še prej sem bila usocializirana v pesniško polje ali polje literature na način, da ima vsak svoj tipični glas. Ampak glas je zvezan in strogo navezan na identiteto. Ta koncept identitete je v bistvu uporaben, ker nam pomaga funkcionirati, preživeti … Po drugi strani je omejujoč – da vse, kar nisem jaz, izvržem iz sebe ali potlačim. Enako funkcionira tudi družba. Na način izključevanja tistih, ki so drugi, drugačni, ali pa tistega, kar je drugo, drugačno. Kar je drugo in drugačno, je velika dragocenost. Ugotovila sem, da nima smisla blokirati drugačnih pesniških glasov, in sem jim preprosto sledila. Vedno mi nekaj povedo. Ugotovila sem, da je identiteta pravzaprav konstrukt in da se mi mnogo več resničnega in za življenje uporabnega pokaže, če sledim raznoglasju. Mislim, da družba deluje enako – ampak slovenska družba se raznolikosti in raznoglasja boji, hkrati nima tradicije analitičnega pristopa k raznolikosti – in jo bo v prihodnje zaradi splošne vulgarizacije težko razvila. Analiza in raznoglasje: to je smiselno trenirati in razvijati. Zakaj bi se bali raznih glasov, če zaradi njih lahko živimo bolj bogato?
 

V pesmi ste zapisali: Jezik je struktura, kletka, v katero se rodimo. Vi hočete te meje podirati. Kako?

Jezik je socialna struktura, prek katere so usocializirana tudi naša telesa. Ni pa to vsa realnost. Poleg tega se mi, tako človek posameznik kot družba, nenehno spreminjamo. Kletka se spreminja. Mogoče pa je najti in iskati, iskanje se mi zdi smiselno, ključ do svobode. (Vendar svoboda ni objekt ali divjost. Je stanje duha.) Tu prideva do druge zadeve, da je naša civilizacija civilizacija hiperkomunikacije, da so besede zelo zlorabljene in izpraznjene. Pravzaprav je pomembno splavati pod besede. Jih analizirati, natančno vedeti, kakšen učinek ima določena beseda v družbi, na posameznika, in hkrati biti sposobna iti pod besede, biti pripravljena na avanturo, iz katere lahko prinesemo novo znanje.
 

Kot pravite v pesmi: Jaz ljubim besede, ki so kot kirurški noži / bliskovite in po možnosti ­razkužene.

Da. Prerezati z lastnimi strahovi, ki mogoče niso niti naši, ampak so nam bili usocializirani. To je strah pred drugim. Prerezati tudi s sprenevedanjem.


 

Je kakšna beseda, ki je za vas kirurški nož?

Ne, to ne. Ena sama beseda ne more tako funkcionirati. Tudi zato, ker bi se začeli oprijemati posamezne besede ali pesniške strategije. Ne gre za tehnično početje. Poezija je kritično početje. Vsaj v petdesetih odstotkih je poezija analiza, kritično mišljenje, in zaradi tega moramo pesniki nujno študirati sodobno sociološko teorijo, filozofijo, opazovati družbo, kako funkcionira. Meni še manjka iti na določene dele sveta. Na nedavnem festivalu v Strugi v Makedoniji sem spoznala krasnega grškega pesnika, ki je s svojim denarjem ustanovil kulturni center v Solunu in že dvajset let s svojimi sredstvi izdaja revijo za kritično mišljenje. Hkrati obiskuje centre za migrante po Grčiji. Rada bi videla, kako iz popolne deprivilegiranosti najdeš in raziskuješ strategije živosti. Nenehno se je treba učiti. Pomemben del poezije je analiza. Takšna pesnika sta v Sloveniji vsaj dva. Iztok Osojnik, ki je za moje videnje daleč podcenjen oziroma kritika o njem ne zna pisati. Kar on ustvarja, ni hedonizem za skupino izbranih pesnikov, ampak je veljavno in pomembno za vso družbo. V svojih pesmih še veliko globlje, natančneje, mnogo prodorneje kot jaz analizira ne samo to, kar se v Sloveniji dogaja, ampak globalno. Druga takšna oseba je dobitnica Veronikine nagrade Taja Kramberger, ki pa ne živi več v Sloveniji.


 

En cikel v vaši zbirki je posvečen naravi. Prav zdaj, ko gledamo, kaj vse po svetu gori – ali je to pomen, poslanstvo poezije, umetnosti nasploh?

Če rečemo, da je posvečen naravi, bi utegnilo biti sprejeto kot neoromantizem, ko je bila narava pojmovana kot belo platno, na katero pesnik projicira svojo osebnost. V Sloveniji smo imeli odličnega pesnika, ki je na svetovni ravni postavil načine, kako spremeniti simbolizacijo narave. Jure Detela je v poeziji, esejih in svojem aktivističnem delovanju raziskoval strategije drugačne simbolizacije živali in narave, ki bi prerezale z govorom o živalih in naravi kot o platnu, na katero človek, pesnik, projicira potlačene vsebine svoje zavesti. Njegova poezija in strategije, ki jih je raziskoval, do katerih prišel, so recimo neuporaba metafor za živali. Običajno so živalska telesa ali narava na splošno, kot je recimo verz Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne [France Prešeren], uporabljeni kot metafore za neko človeško stanje. Ampak pri tem je uporabljeno, izrabljeno in na simbolni način ubito telo živali in tisti, ki ubija, je človek. Sliši se dlakocepsko, ampak pravzaprav se to ubijanje živali dogaja vsak dan in je nevidno. Mogoče se vam bo nepravično zdelo, da je to marginalni problem, ampak živalska telesa so prav tako socializirana in izkoriščanje živali obstaja, samo če pogledamo v svoje čevlje in uporabljamo palmovo olje, ki je tako rekoč v vseh izdelkih. Ceno za našo lepšo kožo in zdravo hrano so plačale živali – orangutani in druge živalske vrste v požganih gozdovih nimajo več prostora za življenje. To nas pripelje do uvida, kako široko razprostranjena je mreža izkoriščanja. Če ta vzorec izkoriščanja in ubijanja obstaja za eno živalsko vrsto ali eno vrsto življenja, se kot požar razširi na vse druge. Tudi na človeka. Ne samo na migrante, ampak tudi na vse, ki živimo udobno ali poludobno življenje. Vsi smo v istem kotlu, samo posledice neokapitalizma, ki jih trpimo, so stopenjsko diferencirane po razrednem položaju, ki ga zavzamemo v družbi. Tu lahko poezija s temeljitim premislekom o funkcioniranju jezika doseže resimbolizacijo, transformacijo simbolnega. To ne pomeni transformacije družbe, ampak je morda prvi korak. Ali pa ničti korak, brez katerega nova ali drugačna pot ni možna. O dosedanjih poteh vemo le, da vodijo v smrt. Res hočemo nadaljevati po teh poteh?