Umetnost je največ, kar si človek lahko podari

Pesnik Ervin Fritz, pravi utemeljitev, je prejel Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta, ki jo podeljuje mesto Celje, za zbirko Ogrlica iz rad leta 2006. Zlatnik poezije, ki ga podeljuje podjetje Fit media, pobudnik in organizator Veronikine nagrade, in je namenjen ustvarjalnemu požlahtnjenju slovenskega jezika in kulture, pa je pesnik prejel letos: namenili so mu ga za življenjski pesniški opus, za razigranost pesniškega jezika in za prispevek slovenski literaturi in umetnosti. Več kot odličen razlog za pogovor z gospodom, ki jezika »ne špara«.
 

Gospod Fritz, pred leti sem v naslov članka o Veronikini nagradi dal vprašanje in odgovor Najboljši prostor za poezijo? Na gradu. Tam se tudi delijo zlatniki, kaj ni to slišati neresnično?

Celjska Fit media in njen duhovni načelnik Jože Volfand bosta že vedela: celjski grad je daleč najbolj veličasten kraj za počastitev poezije – z Veroniko in z zlatnikcem, z znamenitimi branji in toplim občinstvom. Seveda če ni dež. Če se na ta dan vreme kremži, pa v Narodnem domu. Veronikina nagrada je nekaj znamenitega, že čisto samoumevnega; grofičica z Desenic kot tragičen zgodovinski lik lepo pooseblja poezijo; zlato kot kovina, ki je v zgodovini prinesla človeštvu toliko gorja, s poezijo ni tako sorodno. Res pa je, dobre poezije in čistega zlata je na svetu malo. Zlatnik poezije, ker je naklonjen poeziji, je zato lepo prejeti in ga je mogoče z veseljem in hvaležnostjo sprejeti.
 

Koliko se po vašem mnenju zmenimo za poezijo? Pišemo je vsekakor veliko.

Koliko se zmenimo za poezijo? Rekel bi: nikoli dovolj. Kot vsaka resnična umetnost je največ, kar si človek lahko podari. Kot nekaj najdragocenejšega za človeštvo bi morala biti dostopna vsaki posameznici in posamezniku. Hvalabogu, imamo vrhunske mojstre in mojstrice, ki vsak dan hodijo živi in žive med nami: Milan Jesih, Boris A. Novak, Svetlana Makarovič … Da bi v poeziji lahko uživali, pa niso dovolj samo dobre pesmice, treba je vzgojiti tudi sprejemnike, občinstvo. A tu smo šibki – šola ne pošilja v svet ravno hudih odvisnikov od umetnosti, kljub množični bralni znački. Tudi drugi kanali, ki bi morali napajati ljudi z umetninami, so dokaj sušni. Ker samo umetnost sama oblikuje pri ljudeh organe umetniškega užitka, je jasno, če umetnost ne pride do ljudi, se uživanje umetnosti, umetniški čudeži ne dogajajo. Umetnost pri nas je slabo dostopna. Naša družba je umetnost izrinila.

Od vseh kanalov je najbolj zamašen kanal nacionalne televizije. Ta ustanova, ki je začela pobirati naročnino, da bi ustvarjala slovenski igrani in sploh umetniški program in posredovala najboljše, kar umetniškega ponujajo druge ustanove, se je te zaveze preprosto otresla. Poezija sama pa na nacionalni televiziji že desetletja nima svojega kotička, niti pasje ute ne. TV-dram ni, radijskih iger in iger za otroke – komaj da se kakšna posname. Hudo je tudi v drugih ustanovah. V Operi SNG naročijo operno noviteto na petnajst ali dvajset let, v gledališčih igrajo katastrofalno malo slovenskih dramskih del. Vse vezi med dramatiki in gledališči so potrgane. Ne uprizarjajo niti Grumovih nagrajenk. Uprizarjajo »projekte«.

Javnih kiparskih naročil ni. Velike plastike se ne dela. Pravkar pa smo dobili plastiko v Rožnem pri Sevnici, ki odlično odraža propadlega vladajočega duha našega časa, z motorko obžagano leseno Melanijo Trump, groteskno sodobno boginjo Nike (izgovori najk), ki jo po groteskni bednosti prekaša samo še štajerska varda. Kakšna umetniška puščava je Slovenija, pa najbolj plastično kaže spomenik žrtvam vojn v Ljubljani: dva prazna ogromna betonska kvadra ob robu parka strmita drug v drugega. Prazno. Krasijo ju štirje verzi, nonšalantno ukradeni s spomenika narodnim herojem. Ti verzi, iztrgani iz pesmi, v svoji iztrganosti izražajo samo banalno resnico, da domovina, ki si postavlja take spomenike, svojega ljudstva ni vredna.

V takih okoliščinah, v revščini, brezizhodnosti, skrbeh, strahu, brezperspektivnosti, pa kot paradoks nastaja ogromno poezije, vendar ni paradoks, njena proizvodnja se napaja iz vsega hudega, ne stane pa nič. Tako slej ko prej ostajamo narod pesnikov – ne zato, ker bi bili tako pesniško navdahnjeni, ampak ker so nam klavir in drugi osnovni pogoji za umetnost tako nedostopni. Ker novoobogateni, ki ti v pozdrav ponudijo tri prste, ker med palcem in kazalcem držijo zobotrebec, svojih vil in jaht ne krasijo z olji in plastiko domačih umetnic in umetnikov. Ker imajo denarniki sicer v svoji privatni lasti športne klube, ideja, da bi, recimo, podpirali »svoj« orkester, pa jim nekako ne pride. Visoka plima poezije zadnje čase v tem pogledu ne pomeni nič dobrega.
 

Letos so člani skupine Same babe ob predstavljanju nove plošče povedali, da so z veseljem uglasbili vaše pesmi, še več, dodali so, da z veseljem tudi nastopate z njimi, češ da ste hudomušen in nabrit možakar, ki z leti še pridobiva nabritost. Vaš komentar?

V tako imenovani zabavni glasbi se tare turbo narodnjakov z dolgimi gatami v nadkolenskih škornjih, s saharinasto govejim tekstopisjem in notopisjem in z občinstvom z najbolj kosmatimi, nemuzikalnimi ušesi v nacionalni zgodovini. Potem se tu prerivajo popevkarji s svojimi obupnimi avtorskimi šlagerji, vse delajo sami, tudi Helena Blagne pesni, sklada, aranžira in kraka, z Dunajskimi dečki ali brez, vse sama. Najštevilnejši so najbrž razbijači bobničev. V bližini njihove feršterkerije ne moreš izreči besede, njihova glasba surovo zaduši vse okrog sebe in še samo sebe. V teh prelestnih glasbenih tokavah, ki se prelivajo po vseh privatnih radijskih postajah skupaj z veletoki pomij iz tujih produkcij, se tu in tam najdejo kakšne umetniške izjeme.

Eni najsvetlejših sta Iztok Mlakar in Vita Mavrič, mednje pa je treba šteti še Same babe. To so fantje, ki so še kot gimnazijci začeli svojo glasbeno pot z uglasbenimi pesmimi Janeza Menarta. Še naprej so se držali dobrih in duhovitih tekstov in dobrih in duhovitih not, ki so jih večinoma prispevali sami. V tej družbi sem se znašel po logiki, da gliha vkup štriha. Postal sem tako rekoč pomožna Sama baba, seveda precej pomožna. Z njimi pa se počutim malo mlajšega. Pa ugaja mi, ker pesmi, med njimi tudi moje, odkrakajo zares dobro.
 

Ko sva se pogovarjala pred nekaj leti, ste ob opisovanju meje med satiro in humorjem navrgli pomisel Včasih so časi, ko je mogoča le ironija. Kakšni so – kar zadeva literarno življenje – po vašem mnenju zdajšnji časi? Epigramatike, na primer, skoraj ni videti. Kje pa smo s humorjem? Pa z rimo?

V tistih davnih časih, v socializmu, smo se obilno posluževali ironije, ne samo pri nas, v tistih časih so tudi meščanski pisatelji opisovali svojo stoletje na splošno ironični podlagi. Pomislimo na Thomasa Manna. Socializem je kulturo in umetnost vedno, vsaj deklarativno, imel za enega glavnih družbenih ciljev. Umetnost ljudstvu! Seveda tisto, ki ne škodi ljudstvu. Kaj škodi ljudstvu, pa seveda sproti določa avantgarda. Bili so zlati časi za satiro. Tam leta 1974 so mi v celjskem gledališču uprizorili farso Kralj Malhus. Precej je škodila ljudstvu. Napačno je prikazovala našo družbeno stvarnost, ideološka komisija je bila precej zaskrbljena, ampak igra je bila vendarle uprizorjena. Franci Križaj jo je režiral, briljantno in zelo zabavno.

Dandanes se nekako najbolje godi romanu. Delova nagrada kresnik – naj je v kuverti še tako skromna – dela čudeže. Obrt cveti množično in daje nadpovprečne sadove. Druge zvrsti se soočajo z manjšo ali večjo marginalizacijo in so na tem, da izumrejo, ali pa so že izumrle. Kritike tako rekoč ni. Edini kritik s formatom, ki branžo drži pokonci, je Matej Bogataj. Videti je kot zadnji Mohikanec. Pisateljski srenji so spodmaknili cela področja. Namesto umetniških zvrsti si je že omenjena nacionalna televizija za plehko zabavo, ki jo še goji, izmislila celo novo ime, ki na umetnost ne spominja več niti od daleč: »razvedrilni program«.

Gledališča nimajo kulturne politike. Pod geslom svobode ustvarjanja imajo vodstva gledališč tako rekoč privatno koncesijo, privatna podjetja za javen denar, ki so na milost in nemilost prepuščena posameznim, tudi zasebnim voljam. Ali ima dramatik možnosti, da mu vzamejo na spored delo v Drami, če so mu zavrnili igro v MGL? Zelo verjetno ne, gledališči vodita zakonca, med obema ustanovama vlada družinski odnos.

Satira? Epigrami? Kar ni več med nami pesnika in Goethejevega prevajalca Dušana Ludvika, menda pišem epigrame samo še jaz. To so tako redke prikazni, da se jim je izgubilo celo ime. Tudi pesniški kolegi sprašujejo, ali še pišem »aforizme«. Epigrami so res nekakšni aforizmi, ampak z obvezno rimo. Rima je za epigram bistvena, a za epigram je bistvo tudi to, ali ga lahko objaviš in ali pride do relevantnega občinstva. Dokler je bil urednik Delovih Književnih listov pesnik Peter Kolšek, so tam objavljali moje epigrame, zdaj tam ne izhajajo več nobeni izdelki književnikov, pa tudi epigrami ne.
 

Utemeljitev zlatnika – če se ne motim, jo je pisal dragi pokojni kolega Peter Kolšek – govori, da je vaše pesniško početje »poezija življenja, nabita z vsem, od nepopisnega vitalizma do intimne stiske minevanja. Toda njegov pesniški svet je življenje, radost v življenju, z razkošno občutljivostjo za vse, kar se dotika človeka in njegove eksistence v družbi.« Imate kaj pripomniti?

Seveda imam. Peter Kolšek je bil med drugim tudi najboljši in najbolj objektiven poznavalec naše poezije. Izvrstne eseje je napisal o Milanu Jesihu in Borisu A. Novaku in vrsti drugih. Objektivno, poglobljeno. V neki oceni je napisal tudi: »Lahko smo zadovoljni, da imamo Fritza.« Jaz pa sem zadovoljen, da se je Kolšek poglobljeno ukvarjal tudi z mojimi zbirkami. Hudo mi je za njim. Nad zglavjem imam njegove pesmi. Za zvečer. Berem pred spanjem, tako navado je imel tudi Peter. Kako se je Delo poslovilo od njega, štejem za plemenito dejanje. Zlasti so me očarale poslovilne besede urednice Ženje Leiler.
 

Še neobjavljena zbirka pesmi v savinjski govorici, ki ste mi jo prijazno poslali v branje, je razposajena zadeva; ko sem pogledal datume nastanka pesmi na koncu, sem videl, da pišete tako rekoč ves čas. Je to vaš način komunikacije s svetom?

Zadnje čase tako komuniciram s svetom, ja, pišem pesmi v domačem narečju, v spodnji savinjščini. Tu je jajce ženskega spola, ženska pa srednjega. Kadar hočemo biti do žensk posebej ljubeznivi, uporabljamo v nagovoru srednji spol in ženskih imen ne končujemo na a, temveč na i. Rečemo: »Trezi, kje si pa blo? Kod si hadil?« Kolikor vem, doslej še ni bilo verzov v tem govoru. Pri pisanju se zabavam in zbirka, ki nastaja, me osrečuje, čeprav je pisati v domačem narečju nekaj tako težkega kot pisati v tujem jeziku. Tako se otepam starosti. Na ogled postavljam pesmico Hani.