Skrb za ohranjanje in varovanje neprecenljive dediščine

Na oddelku za zaščito in restavriranje delujeta knjigoveznica in restavratorska delavnica. V knjigoveznici skrbijo za izdelavo zaščitne opreme, popravilo novejših knjig, ki so namenjene izposoji, ter vezavo periodičnih tiskov.

Konservatorji-restavratorji skrbijo za najdragocenejše gradivo, ki ima status kulturne dediščine. To so rokopisne knjige, stari tiski, literarni arhivi naših pesnikov, pisateljev, znanstvenikov in raziskovalcev, pa slikovno, kartografsko in notno gradivo, drobni tiski, slovenika …

Skrbijo, da je to gradivo ustrezno hranjeno, razstavljano, digitalizirano in po potrebi tudi konservirano oziroma restavrirano. In kako potekajo zaščita, restavriranje, konserviranje, varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva? »Najprej z vzpostavljanjem ukrepov, kot so ustrezna zaščitna oprema, stalni nadzor razmer hranjenja, ozaveščanje zaposlenih in uporabnikov o pravilnem ravnanju z gradivom, uporaba dvojnikov namesto originalnega gradiva ter pravilnim ukrepanjem v primeru nesreč. Temu rečemo preventivna konservacija in je bistvena za podaljšanje življenjske dobe našega gradiva, zanjo smo odgovorni ne le konservatorji-restavratorji, ampak vsi zaposleni, ki imamo opravka z gradivom,« je pojasnila konservatovka in restavratorka Meta Kojc. »V nasprotju z restavratorskimi praksami iz preteklosti, ki se jim žal nismo izognili niti v naši knjižnici, sodobna načela konserviranja-restavriranja sledijo načelu minimalnega posega, reverzibilnosti, kompatibilnosti, prepoznavnosti in interdisciplinarnega pristopa. Kot restavratorji si želimo čim manj posegati v obravnavani objekt, hkrati pa si želimo z našimi postopki predmetu povrniti njegovo celovitost in doseči, da ga je mogoče ponovno uporabljati.«

Najbolj dragoceno gradivo hranijo v trezorju, v katerem imajo urejene ustrezne klimatske razmere. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Gradivo gre v karanteno

Priliv gradiva je velik, pridobijo ga z nakupi in donacijami. Gradivo, ki je bilo velikokrat hranjeno v neustreznih pogojih in nima zaščitne opreme, najprej pregledajo in po potrebi začasno deponirajo v prostoru, v katerem imajo vzpostavljene ustrezne klimatske razmere. Ta prostor je odmaknjen od drugih zbirk in skladiščnih prostorov. Tam odleži nekaj tednov, večkrat pa preverijo njegovo stanje. To je nekakšna karantena, da ne bi svojih zbirk okužili s plesnimi in morebitnimi škodljivci, ki so lahko prisotni v novem gradivu. Nato gradivo razvrstijo in shranijo v ustrezno zaščitno opremo, kjer počaka na nadaljnjo bibliografsko obdelavo.

Novo gradivo gre za nekaj tednov v karanteno. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Hranijo tudi celotne zbirke rokopisov in drugega gradiva naših literatov. Meto Kojc smo vprašali, ali je velika odgovornost ohraniti jih za prihajajoče rodove. »V rokopisni zbirki so shranjeni literarni arhivi naših ustvarjalcev. Tega gradiva je res veliko. Arhiv Zofke Kveder, ki smo ga konservirali-restavrirali v zadnjih letih, obsega 40 map. Še obsežnejši je na primer arhiv Mateja Bora, ki obsega več kot 400 map gradiva, kar znese kar 18 tekočih metrov. Večinoma gre za nevezano gradivo, torej za posamezne pole in liste papirja. Problematika teh zapuščin je, da so velikokrat napisane na papirnih nosilcih slabe kakovosti, kar jim močno skrajša obstojnost. Poleg tega pred prihodom v Nuk velikokrat niso bile hranjene v ustreznih razmerah, pa tudi v preteklosti so bili materiali, ki so jih v knjižnici uporabljali za zaščito, izdelani iz neprimernih surovin in so zaradi tega zelo slabe kakovosti, zato so na njih prisotne številne poškodbe,« je pojasnila.

Nukove zbirke niso samo knjige in dokumenti na papirju, temveč tudi gradivo na pergamentu in drugih tradicionalnih nosilcih, pa fotografije, magnetni, optični nosilci in podobno. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Digitalna dostopnost gradiva

Ker živimo v času, ko se informacije s klasičnih, tiskanih medijev vse bolj selijo v digitalno okolje, je to priložnost za večjo dostopnost gradiva, ki je izvorno analogno. Konservatorji-restavratorji s predlogi za digitalizacijo skrbijo, da najbolj poškodovane in največkrat uporabljane dokumente prednostno digitalizirajo. Po potrebi dokumente pripravijo na digitalizacijo in pri postopku sodelujejo, saj so dokumenti velikokrat zelo krhki, njihova digitalizacija pa zelo zahtevna.

»Tako varujemo originalno gradivo, saj je uporabnikom namesto originalov na voljo njihova digitalna reprodukcija. Veliko digitaliziranega gradiva, tudi naši najdragocenejši dokumenti, je dostopnega v Digitalni knjižnici Slovenije dLib, kjer do tega lahko dostopamo tako rekoč kadarkoli in kjerkoli. Tudi pri razstavljanju gradiva skrbimo, da je to pravilno podprto, zavarovano in predstavljeno v ustreznih razmerah. Če je čas razstavljanja daljši od priporočil, originale po določenem času zamenjamo s faksimili,« je dodala Meta Kojc.

Najbolj dragoceno gradivo hranijo v trezorju, v katerem imajo urejene ustrezne klimatske razmere. Gradivo je tam hranjeno v temi. Njihove zbirke so mešane in niso samo knjige in dokumenti na papirju, temveč tudi gradivo na pergamentu in drugih tradicionalnih nosilcih, pa fotografije, magnetni, optični nosilci in podobno. Skupni imenovalec vseh je hranjenje v čistem, dobro prezračevanem okolju, v odsotnosti svetlobe, pri konstantnih razmerah hranjenja – čim nižji temperaturi in relativni zračni vlagi. Vsako povišanje temperature za deset stopinj Celzija dvakratno pospeši procese razgradnje v papirju.