Prvi rimski cesar Avgust vam ima veliko povedati

Roman Avgust, s katerim je avtor kultnega romana Stoner John Williams dobil najpomembnejšo ameriško književno nagrado, national book award, je zgodba o življenju ustanovitelja rimskega cesarstva Gaja Oktavijana, v zgodovinopisju imenovanega Avgust. Roman ni samo portret človeka, ki je iz bolehnega dečka pri 33 letih postal gospodar sveta, je tudi izjemna upodobitev enega od najbolj vznemirljivih obdobij svetovne zgodovine – od smrti Julija Cezarja leta 44. pr. n. št. do leta 14. n. št., zadnjih Avgustovih dni z vsemi razdori, vojnami, znanimi osebnostmi. Oktavijan, pozneje Avgust, je bil pranečak in posinovljenec Julija Cezarja.

»Če je v romanu kaj resnice, ne gre toliko za zgodovinsko kolikor za leposlovno resnico,« je v opombi na začetku svojega romana Avgust zapisal John Williams pred 46 leti. Prav res, kakšna je sploh zgodovinska resnica o dogajanju pred več kot dva tisoč leti, o katerem pripoveduje roman? Kako je mogoče ugotoviti, da je bilo ravno tako in nič drugače? Zakaj bi bila literarna resnica manj resnična od zgodovinske?

Pozabljena Julija

Ime avtorja romana, John Williams, je, kot bi bilo generično, vendar gre za velikega ameriškega pisatelja, čeprav je napisal vsega štiri romane. Zamisel za zgodbo o Avgustu je dobil po naključju, tako da je psiholog in pisec Morton Hunt nekoč pokazal Williamsu rokopis svoje knjige pred tiskom A Natural History of Love, poljudno napisano zgodovino različnih pogledov na ljubezen. V pogovoru je Hunt Williamsu povedal zgodbo o Avgustu in njegovi hčerki Juliji, ki jo je on, čeprav jo je imel neskončno rad in jo je imenoval mali Rim, izgnal na otok Pandaterija in tudi tam omejil njeno gibanje, da bi rešil rimsko cesarstvo in njej življenje.



Julija, poročena tretjič, s Tiberijem, ki ji ga je tako kot prejšnja moža izbral oče, ker ga je določil za naslednika po svoji smrti, je prekršila zakon o poročenih in prepovedi prešuštva, ki ga je pred leti predlagal Avgust, senat pa sprejel. Zakon je malokdo spoštoval, ne nazadnje je sam Julij z več ljubicami varal svojo ženo Livijo, in tudi Julija je imela več ljubimcev. Narobe je bilo, da se je v enega od njih, Jula Antonija, zaljubila, on pa je bil del zarotniške družbe, ki je nameravala izvesti atentat na njenega moža in tudi očeta. Avgust se je zato zatekel k poročnim zakonom, čeprav jih dotlej niso uveljavljali, in jo dal za vedno izgnati iz Rima, kajti če bi ji sodili, bi jo zaradi veleizdaje obsodili na smrt, za kar bi si prizadeval tudi njen mož Tiberij. Williams je tako ugotovil, da je zgodovina pozabila na Julijo, in bolj ko se je ukvarjal s prvim rimskim cesarjem, bolj je razmišljal o razmerju med javnimi dolžnostmi ter osebnimi željami in potrebami.

Kakšna pisma!

Stoner in Avgust sta povsem različno napisana romana, v prvem teče pripoved kronološko, pripovedovalec je eden, medtem ko v Avgustu pripoved ni linearna, o glavnem liku pa v pismih pripovedujejo njegovi prijatelji, zarotniki, zgodovinarji in anonimneži, na koncu spregovori še sam. Roman je torej v celoti napisan v obliki pisem, slogovno izvrstnih.
Znano je, da so Rimljani radi pisali pisma, pisci pisem so pomembni protagonisti rimske književnosti v Avgustovem obdobju. Takrat se je vedelo, kako pomembna je umetnost, vladarji so jo cenili in podpirali, vendar umetnik ni bil kdorkoli in tudi vladarji in njihovi tesni sodelavci so se vse življenje od otroštva naprej izobraževali v književnosti in filozofiji. V enem redkih intervjujev je Williams leta 1985 pojasnil, zakaj se je odločil za epistolarno formo romana. Ni si želel napisati zgodovinskega romana, so pa ljudje, o katerih je bral, ko je preučeval gradivo za roman, delovali resnično, kot da so njegovi sodobniki.

Knjiga je polna modrosti, ki bi koristile tudi sodobnemu državljanu, recimo o moralistih, ki so najmanj koristna in najbolj sramotna bitja med vsemi, ker porabljajo energijo za sodbe namesto za pridobivanje znanja, kajti soditi je lahko, znati pa težko. Poleg tega njihove sodbe odražajo vizije njih samih, ki jih želijo zaradi svojega neznanja in prevzetnosti vsiliti svetu.

»Komedija je končana«

Avgustove znamenite zadnje besede so bile: »Sem dobro odigral vlogo? Potem ploskajte med tem, ko odhajam.« Bolj znane pred njegovo smrtjo pa so besede, ki jih je izbral iz antičnega gledališča: »Komedija je končana.« Človek je bil dovolj samokritičen, da je tudi v trenutku smrti vedel, da je resnica, če obstaja, bolj resnica fikcije kot resnična zgodovina. Torej je Williamsov Avgust, čeprav leposlovni, mogoče resničen.

Fiktiven, čeprav je resničen, se zdi tudi pisatelj John Williams (1922–1994). Bil je predavatelj na univerzi v Denverju in po malem je pisal. Objavil je dve zbirki pesmi in zatem roman Nothing But the Night (1948). Knjiga je bila zaznamovana s pisateljevo travmatično izkušnjo vojaka v drugi svetovni vojni. Izšla je pri majhni založbi in bila povsem neopažena. Dvanajst let je trajalo, da se je opogumil objaviti drugi roman, Butcher's Crossing (1960), za tisti čas nenavaden vestern, ki je bil prav tako neopažen. Če bi ga objavil konec desetletja, bi morda lahko postal uspešnica.



Leta 1965 je izšel Stoner, pred tem ga je zavrnilo kar sedem založb. Kritike so bile odlične, prodaja pa zelo slaba. Prodanih je bilo vsega dva tisoč izvodov in sčasoma so na roman vsi pozabili. Le koga bi v šestdesetih letih, v času seksualne revolucije, študentskih revolucionarnih vrenj, uporništva, preboja svobodomiselnosti, zanimala zgodba o življenju povprečnega univerzitetnega profesorja Williama Stonerja v zdolgočasenem zakonu, ki se je zaradi profesure odpovedal ljubici? Koga bi zanimalo brati o staranju, počasnem pešanju in globoki ljubezni do knjig v času, ko se je zdelo, da se uveljavlja nov vrednostni sistem, sploh na univerzah, kjer se roman dogaja? Povsem ravnodušen do družbenih pretresov, ki so se mu dogajali pred nosom, je Williams napisal zgodbo o človeku, ki je na videz čista zguba. V resnici po zaslugi pisateljevega večplastnega portretiranja to ni bil. Vendarle je imel izpolnjeno življenje, strastno je bil predan tistemu, kar ga je zanimalo.

Čas kot razsodnik

Williams je takrat v odgovoru agentki, ki mu je rekla, naj ne upa na velik komercialni uspeh knjige, napisal, da bo mogoče presenečena, ker bo čas pokazal, da je napisal sijajen roman. Stoner je bil pozabljen skoraj cela štiri desetletja. Potem je čas pokazal svoje. Leta 2003 so ga znova izdali in takrat so začeli Američani govoriti o nekem sijajno napisanem majhnem romanu o žalostnem življenju na videz neuresničenega profesorja književnosti. Čez tri leta je sledil ponatis, ljudje so ga brali, toda resnični uspeh je doživel leta 2011, ko ga je književnica Anna Gavalda prevedla v francoščino. Stoner je takoj postal najbolj brana knjiga v Franciji. Hitro so ga prevedli še v nemščino, italijanščino, odkrili so ga Britanci. Postal je klasično literarno delo in tudi prodajna uspešnica ter svetovni fenomen, o katerem se že leta ne neha govoriti. V prevodu Brede Biščak ga je izdala Mladinska knjiga, prav tako pred nedavnim Avgusta. Williams je imel z Avgustom, ki je bil objavljen leta 1972, več sreče, ne nazadnje je zanj prejel prestižno nagrado.



Do nedavnega neznanega avtorja zunaj ozkega kroga kritikov in poklicnih preučevalcev literature ni poznal nihče, danes ga poznajo vsi, ki radi berejo knjige. Danes Stonerja v svetu prodajajo kot »najboljši ameriški roman, za katerega niste nikoli slišali«, kot »najboljši ameriški zgodovinski roman«, o Williamsu pa govorijo kot o avtorju, ki »je znan po tem, da je neznan«, in kot o klasiku. In ne le Stoner, tudi Avgust, njegov zadnji roman, je književna poslastica.

Stoner v šestdesetih letih ni bil trendovski, zgrešil je čas, Avgust pa je čas zadel. Ameriški predsednik je bil takrat Nixon, bila je afera Watergate, odpirala so se vprašanja o avtokratskem vladanju, spletkah, zarotah, izdajah, zlorabah moči ... malone kot v rimskem cesarstvu. Williams ni hotel pisati Avgusta kot »Henryja Kissingerja v togi«. Sedemdeseta leta so prepoznavna v romanu, vendar se avgusti pojavljajo vedno znova, avgustovska absolutistična nagnjenja prepoznamo tudi v Trumpu, žal pa ne tudi Avgustove izobraženosti, njegovih retoričnih sposobnosti in odlične igre, njegovega zanimanja za umetnost, prav tako ne njegove velikodušnosti do državljanov, ki se je kazala tako v materialnih stvareh kot v tem, da je sužnje spreminjal v svobodne ljudi.

Rim ni večen

Veličina tega romana ni samo veličasten slog, ampak tudi to, da ga je mogoče postaviti v vse čase in kontekste. Na primer: danes govorimo, da se bliža konec civilizacije, kakršno poznamo, ampak teh koncev je bilo v zgodovini že veliko. Avgust v svojem poslovilnem pismu piše: »Rim ni večen; nič zato. Rim bo propadel; nič zato. Barbar bo zmagal; nič zato. Rim je za hip zablestel in njegov zaton ne bo dokončen; barbar bo postal Rim, katerega bo osvojil; latinski jezik bo zgladil njegovo odsekano govorico; pogled na vse, kar bo uničil, se mu bo vtisnil v spomin.«

Mar ni slišati tako, kot slišimo govoriti zaradi današnjih migracij? Rim še vedno obstaja, a je drugačen, kot je bil pred dvema tisočletjema. Evropa bo obstala, kam pa naj gre, a bo drugačna, kakršno poznamo danes. Usodno vprašanje romana in tudi sicer je: komu bomo zaupali vladanje. Avgust je svojemu cesarstvu prinesel 40 let miru in prosperitete. Avgustu so sledili Tiberij s svojo grobo trdosrčnostjo, Kaligula s svojo zverinsko okrutnostjo in Klavdij s svojo nesposobnostjo. Neron, četrti in zadnji cesar julijsko-klavdijske družine oziroma Avgustove družine in nekdanji Senekov učenec, je leta 68 naredil samomor. Rimsko cesarstvo se je postopoma spreminjalo vse do propada, ki se je med drugim zgodil zaradi pomanjkanja delovne sile, ker se je zmanjševalo število sužnjev in rojstev, zaradi česar je bilo vse več zemlje neobdelane.