Priročnik o tem, kako se reševati skozi omrežja

Nova knjiga Alija Žerdina Ujetniki­ omrežij je nadaljevanje in ­popularizacija njegovega razi­skovanja socialnih omrežij, ki ga je leta 2012 ubesedil v delu Omrežje moči.

Napisana je v popularnem, poljudnem slogu,­ zato je zelo berljiva, a hkrati ostaja zvesta znanstvenim izsledkom in zakonitostim obravnavanega predmeta. Zgodbo, ki jo je napletel okrog fenomena omrežij, naslavlja na bralca, ki ga že v podnaslovu knjige pouči, da je to pravzaprav priročnik, namenjen samopomoči.

To seveda vsebuje podtezo, da človek dejansko potrebuje pomoč, še več, da bo v tem praviloma osamljen, zato je dobro, da ve, kako se stvarem streže in kako si s pletenjem lastnega socialnega omrežja lahko pomaga predvsem sam.

Avtor je zgradil knjigo v napetem loku, polnem informacij, mestoma v eruditskem slogu, v katerem spaja na videz nemogoče profile oziroma nekompatibilne ljudi v miselne sklope, ki dokazujejo, kar je hotel povedati. V tem je bil zelo spreten, in to je dodana vrednost knjige, ki nas ne pusti hladnih, posebej, ker se avtorjeva forma v drugi polovici knjige stopnjuje.

Onkraj klasičnih socioloških teorij

Zgodbo o omrežjih moči začne Žerdin s tem, kako se je v Brooklynu srečal s profesorjem Michaelom Schwartzem. Gre za pionirja raziskovanja ameriških korporativnih omrežij, v katerih je skoncentrirana ameriška finančna in gospodarska moč. V njegovem okolju in z njegovo pomočjo so v ZDA začeli proučevati omrežja. Schwartz ni privrženec sociološke metafore o piramidi, bolj o jedrih, središču in periferiji. Zadeve so šle onkraj klasičnih socioloških teorij.

Danes korporacije povezujejo posamezne pripadnike vladajočega razreda. Nekoč je bil kapital pripravljen odmakniti delavskemu razredu koncesije, kajti vedel je, da med delom in kapitalom mora obstajati dialog. Danes ni več tako. Nekoč se je reguliral, samoomejeval, danes se krize nenapovedano razraščajo tudi zaradi njegove deregulacije. Leta 2008 je kriza počila zaradi neproduktivnosti finančnega kapitala, ozka skupina ljudi je odločala, kam pre­usmeriti ves denar, ustvarjali so se mehurčki, ki so počili.



Hobotnica in njene lovke

Na teh postulatih Žerdin odpre posebno poglavje, ki je namenjeno Rockefellerju. David Rockefeller je umrl v 101. letu 12. marca 2017, mesec dni pred tem je zaprisegel novi ameriški predsednik Donald Trump. Avtorjeva teza je, da je Trump presekal stoletno vladavino ameriških »oldbojsov«, iz konteksta boste lahko razbrali, ali je to dobro, slabo, nekaj vmes ali nekaj tretjega. Poanta Rockefellerjev ni v tem, da bi nadzirali vso ameriško industrijo ali kaj podobnega, temveč, da je bila ta dinastija »zelo dobro obveščena, kaj se dogaja v največjih ameriških korporacijah«.

Njihovo naftno korporacijo Standard Oil je ilustrator Keppler izrisal kot hobotnico, še danes priljubljeno morsko žival za prikazovanje z lovkami prepredenih korporativnih imperijev. Avtor v današnji čas izpelje vplivna tozadevna in tovrstna omrežja, na primer skupino Bilderberg ali pa Trilateralno komisijo. Tu avtor našteva imena, ki so bila v igri pri teh združenjih – mnogi (ali pa prav zato) so postali pomembni politični, gospodarski ali finančni mednarodni igralci.

Ko je David Rockefeller umrl, piše avtor, je New York Times v nekrologu omenil njegov rolodex, to je napravica, namenjena shranjevanju vizitk in telefonskih številk. Tam so bili podatki o 15.000 ljudeh. Tako se Žerdin seli v poglavje, ki se ukvarja z zbiranjem ter zbiralci telefonskih številk in podpisov. Omenja Tomaža Mastnaka, ki je zbiral telefonske številke ljudi. Ljudje, ki so imeli veliko kontaktov, so zanimali Službo državne varnosti, kajti, kot se je pozneje pokazalo tudi pri Mastnaku, taki ljudje so v nevarnih časih pletli nova omrežja.

To se je potrdilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ko Žerdin dokazuje tezo, obnovi kratko zgodovino alternativnih gibanj in malih ter večjih dogodkov, ki so spremljali razpad Jugoslavije ter nastajanje nove države. Ukvarja se tudi s Službo državne varnosti in ob tem se posebej posveti samonikli slovenski politični in družbeni osebnosti, Francetu Bučarju.

Tu je še ena posebna in zelo samonikla osebnost, ki pritegne posebno pozornost avtorja: Janez Drnovšek. Gre namreč za nekoga, ki ga imenuje »outsider v središču«. Teza, ki jo pozneje dokazuje z matematičnim modelom in grafično s »pajkovo mrežo«, je, da je Drnovšku kot obrobni osebnosti uspelo zasesti središčno točko v omrežju devetih enot, od katerih je vsaka povezana s štirimi sosedami.

Avtorjeva teza je, da je politični kapital podvrsta socialnega, vendar tudi samonikle osebnosti, kot je bil Drnovšek, lahko osrediščijo zgodbo, ki je sicer kompleksna. Leta 1989 je Drnovšek na zveznih volitvah zmagal kot anti-Bulc, leta 1992 je prevzel vodenje LDS, ki je bila anti-stara ZSMS, potem je postal mandatar slovenske vlade, na koncu je bil predsednik slovenske države. Izjema je potrdila pravilo.

V krempljih omrežij z diskete

Zloglasna ML4SV.DOC ni šla mimo Žerdinove obravnave. V poglavju odpre eno najbolj gnilih propagandnih akcij diskvalifikacije, ki je bila izpeljana po zgledu metafore hobotnice. Sistematizacija laži, podtikanj, tako ali drugače napaberkovanih polresnic in lažne manipulacije resnic se je pozneje ponovila v projektu Udba.net. To je bilo omrežje distribucije teze, da je Janez Drnovšek Mačkov nezakonski sin.

Da je Žerdin prinesel na sonce že pozabljeno zgodbo o disketi, ki je popisovala »udbomafijsko« hobotnico, je dragoceno zato, ker se za nazaj lahko spomnimo metod, ki s časovne razdalje izgubljajo anonimnost in se v seriji podobnih abotnih ­poskusov sestavljajo pod dokaj jasno prepoznavnimi imeni in priimki. Tega Žerdin ne piše, toda njegovo pisanje izzove zgodovinski spomin in zaključke, ki pokažejo na čisto konkretno psihopatologijo čisto konkretnih »teoretikov zarote«, ki pa so v resnici prava zarota sami po sebi. Delujejo zarotniško, mislijo zarotniško, osebnostno so pokvarjeni kot zarotniki in z ljudmi manipulirajo natanko tako, kot očitajo naslovljencem svojih očitkov. Tudi taki ­sestavljajo mreže.

Žerdin nato ilustrativno pokaže,­ da in kako lahko hobotnico narišeš komurkoli in kadarkoli, kajti vedno se v socialni interakciji najde linija, ki dokazuje nekaj, kar hočeš dokazati. Ko si dal roko nekomu, ki je dal roko drugemu, in tako nazaj, boš zanesljivo prišel do tega, da si v verigi danih rok dal roko Hitlerju.

Potem ko na glasbeni skupini Laibach avtor kaže na nenavadnost socialnih omrežij, potem ko vzame v kritični pretres dolgove in manipuliranje z njimi, se na koncu s tezo Margaret Thatcher posveti trditvi, da družba ne obstaja. Toda takoj nato pridoda misel Michaela Manna, da pa obstajajo kompleksna omrežja interakcij. Obstaja tudi omrežje milijardnih dolgov in Žerdin je v tem poglavju že pri milijardni bančni luknji, ki so jo v času pred krizo in v njej proizvedle slovenske banke.

Tu je precej temeljit. Pokaže na politične sprege, na povezave­ med politiko, financami in gospodarstvom, kako je nastajal prosluli Teš 6, kako so sprejemali sporne odločitve. To poglavje je pravi leksikon imen in mrežnega­ bliskanja avtorjevih idej s ­področja na področje.

Sklepni obrat

 Čisto na koncu sledi obrat, kot ga nismo pričakovali: avtor podeli nasvete, kako v maniri omrežij reševati samega sebe, svojo kariero, kako zgraditi svoje socialno omrežje. Telefonske številke, pravi, so numerični korelat socialnega kapitala, dokaz je njegov osebni telefonski imenik, ki se je začel polniti, ko je zasedel mesto odgovornega urednika na Radiu Študent. Tu so praktični nasveti, namreč, če neki študiozen človek v lastni organizaciji ni cenjen, naj si dvigne vrednost delnic svojega kapitala z akademskim omrežjem. Gospodarstveniki si pomagajo tako, da se povežejo s politiki in politiko, toda avtor izrecno zapiše, da se mu taka strategija gabi.

Potem citira Durkheima in ga prek teorije o samomorih ekstrapolira na omrežja. Razdeli jih na tista, ki temeljijo na egoizmu, in ona, ki temeljijo na altruizmu. Prva so za korist, druga zaradi solidarnosti. Med obema je serija dobrodelnih društev, ki delujejo po sistemu pomagaj mi in ti bom pomagal. Čeprav tega ne zapiše, lahko domnevamo, da se mu gabi tudi taka logika.

To je mogoče sklepati iz zapisa, da mu ni všeč uničevanje socialne države, katerega posledica je lepljenje obližev z dobrodelnimi organizacijami. V zaključkih svoje knjige Žerdin vključi intelektualno turbino, o kateri lahko povemo nekaj le v obliki nasveta, naj si bralec vzame čas in preveri, na koliko obratov jo je »navil«.