Pisatelj in njegov nos

Nihče ne piše tako kot Gogolj. Njegove prispodobe in opisi so včasih tako nenavadni, da možgani bralca zatrepetajo, kot da bi jih stresel električni tok. Ni čudno, da se mi pri branju njegovih knjig zdi, kot da bi se sankala; saj se takoj, ko pridem do konca strani, spet vrnem na njen vrh, da se še enkrat spogledam s tem nenavadnim jezikom, ki vse vidi in vse opazi.

Ko opisuje neko vas, napiše, da so vse hiše stale postrani kot botra, ki se vrača z veselega krsta. V Mrtvih dušah opisuje zakon Manilova, ki je bil s svojo ženo poročen že celih osem let: »In ko sta posedala na divanu, sta zelo pogosto iz popolnoma neznanih vzrokov odložila on svojo pipo, ona šivanje, če ga je imela tisti trenutek ravno v rokah, in sta si dala tako medleč in dolg poljub, da bi človek v tem času lahko pokadil majhno slamnato cigarico. Skratka, bila sta, kakor se temu pravi, srečna.«*

Njegovi junaki in stranski liki so včasih tako smešni, da povzročajo krohot in že naslednji trenutek tišino, saj so tudi tako tragični in absurdni. Te zgodbe imajo več dimenzij, v vsakem stavku se skriva mikrokozmos, kot v celici. Kako je nekdo lahko imel tako neverjetno domišljijo kot ta Ukrajinec, Puškinov prijatelj? Še posebej v obdobju, kot piše Orlando Figes v Natašinem plesu, ko so morali pisatelji šele izumljati knjižni jezik, saj ni še bilo ruskih besed, ki bi na primer opisovale intimni in čustveni svet posameznika – višji sloj si je pomagal s francoščino, nižji je shajal brez njih. Še besedo domišljija si je bilo treba izmisliti. Gogolj z njo ni imel težav.
 

Najljubši organi

Tudi vsako najboljše pisanje o Gogolju je nenavadno. Nabokov recimo knjigo, ki mu jo je posvetil, začne z njegovim nosom in želodcem. Želodec je bil Gogoljev najljubši organ, ta drobni mož je menda lahko pojedel neskončne količine makaronov in češnjevih pit. In tudi v njegovih zgodbah se junaki ves čas veselo mastijo z odojki s smetano in hrenom, štruklji, gobicami, kolački, mlinci, lososi … Njegov drugi najljubši organ je bil nos, ni čudno, saj je smerokaz do dobre hrane. A tudi drugače se iz nosov v Gogoljevih zgodbah ves čas cedi, kaplja, ti nosovi kihajo, njuhajo, smrčijo, vohljajo, so dolgi, debeli ali mesnati. V Nevskem prospektu se družba obrtnikov tako nalije, da se pijani klepar Schiller odloči, naj mu odrežejo nos, saj ima z njim same stroške, saj na mesec porabi tri funte tobaka za njuhanje.



Gogolj je imel izjemen nos. Kot piše Nabokov, je bil tako veličasten in gibljiv, da sta se konica njegovega nosu in spodnja ustnica lahko dotaknila, kot v poljubu.

Samo tak akrobat lahko napiše veličastno zgodbo, kot je Nos, ki je himna temu organu. Torej, brivec Ivan Jakovljevič nekega jutra odlomi hlebec kruha in v njem najde nos. Na drugi strani mesta se Kovaljov veselo zbudi, se pogleda v ogledalo in odkrije, da nima več nosu. Na policiji mu ne morejo pomagati, a ko obupan hiti po mestu, ga zagleda – njegov nos se v uniformi vozi po mestu, moli v cerkvi in hiti po obiskih, ko Kovaljov pristopi k njemu, se ta dela, kot da ga ne pozna in da se mu mudi. Na koncu ga policija vendarle najde, v trenutku, ko je želel odpotovati v Rigo. Kovaljov je vesel, da je dobil nazaj svoj nos, a ko ga hoče potisniti na staro mesto, se noče prilepiti nazaj. »A nos je bil kot iz lesa in je padal na mizo s takim čudnim zvokom, kot da bi bil zamašek.« Avtor to čudno zgodbo konča z mislijo: »Recite karkoli, a podobne stvari se na svetu dogajajo; sicer redko, ampak se.«



Nabokov na začetku knjige opiše tudi grozljivo Gogoljevo smrt, ki je spet povezana z obema omenjenima organoma. In norostjo. Ko je roman Mrtve duše, ta zbirka neverjetnih značajev, opisov in pripovedi, naletel na slabe kritike, se je zdelo, da izgublja stik z realnostjo. Začel je pisati drugi del Mrtvih duš in verjel je, da bodo spremenile Rusijo, da bo naslikal ikono ruske resničnosti, ki bo rešila njegovo domovino, a je padel v globoko melanholijo in iskal tolažbo v veri in mistiki. Zadnja leta ni več živel na zemlji, je dejal eden od njegovih prijateljev. Zažgal je rokopis. Odšel v sveto deželo, videl Gospodov grob, a ni našel miru, ko se je vrnil, je šel v samostan in le še molil, se postil in bičal. Izstradal se je do smrti. Kot da bi želel kaznovati svoj najljubši užitkarski želodec. V zadnjih dneh njegovega življenja so telo pisatelja, od katerega so ostale samo kosti, v roke dobili mazaški zdravniki in ga uničili do konca. Puščali so mu kri, ga namakali v vroči vodi, medtem ko so mu glavo polivali z ledenico, mu na obraz prisesali pijavke, ki so visele celo iz njegovega veličastnega nosu. Umrl je 24. februarja 1852, star je bil triinštirideset let. Pravijo, da so njegove zadnje besede bile: »Prinesite mi lestev. Hitro lestev.«
 

Smeh in melanholija

Rodil se je v Ukrajini v Soročincih v grofovski družini, ki je bila zelo verna. Njegova starša sta se spoznala, ko je imel njegov oče v cerkvi verski privid, saj se mu je prikazala devica Marija ter s prstom pokazala na dekle, s katero naj se poroči. In tako se je zgodilo. Mama mu je rada pripovedovala ljudske pravljice in verske prilike, še posebej o hudiču in peklu. Tudi kasneje, ko je že bil pisatelj, je zanj zbirala stare ljudske pripovedke in vraže, ki so zalivali njegovo domišljijo. Ko je prišel v Petrograd, je želel postati gledališki igralec, a so tedanji gledališki mogočniki menili, da je premalo patetičen. Kmalu je začel pisati. Čudne pravljice, zgodbe o nesmislu življenja; stara zakonca Afanasij Ivanovič in Pulherija Ivanovna se vse življenje vikata in cele dneve ne delata drugega kot jesta, pijeta in spita ter na koncu umreta. In kot v predgovoru še k stari izdaji Mrtvih duš (Sto romanov) piše Ivan Prijatelj, je to parodija človeštva, »zavita v čudovit čar, ki vas po branju omreži kakor neviden pajčolan in obda z neznansko melanholijo.« Če se spomnimo na kratke zgodbe Čehova, nam postane jasno, kako dober Gogoljev učenec je bil. Da o Gončarovu in njegovem Oblomovu sploh ne govorimo.

Gogolj je veliko potoval, v Francijo, Nemčijo in Italijo, v katero je bil zaljubljen. V Hamburgu je celo premišljeval, da bi se usedel na ladjo in odpotoval v Ameriko, a ni mogel brez Rusije. Čeprav sentimentalno piše o lepoticah in njihovih nežnih kodrih in rdečih licih, ni imel nikoli nobene ljubice, v pismih je napisal, da zato, ker ve, da bi plamen ljubezni njegovo srce spremenil v prah in pepel. Ko se je preselil v Petrograd, ni živel razkošno, prvo zimo je menda preživel v suknjiču. To je bilo mesto slepil in varljivih upov in Gogolj ga v zgodbi Nevski prospekt mojstrsko opiše; sprehajalce, njihove nasmehe, klobuke, hojo, zalizke (»črni kot soboljevina ali kot oglje, na žalost pripadajo samo ministrstvu za zunanje zadeve«), ženske rokave in pasove … In tako kot je zanj značilno, se ta operetni opis ljudi kmalu spremeni v čudno zgodbo. Ali dve.

Morda je prav zato, ker je prvo zimo v ledenem mestu preživel brez plašča, napisal Plašč, zgodbo o revnem uradniku Akakiju Akakijeviču, ki strada, da bi si lahko kupil kožuhovinast plašč. Ko ga končno dobi, postane samozavestnejši in vsi ga bolj spoštujejo, a ko se vrača z zabave, ki so mu jo priredili njegovi nadrejeni, mu v temni ulici ropar plašč ukrade. Kot kakšen Kafkov junak išče pomoč pri »pomembni osebi«, a zaman. Razočaran, ker je izgubil tisto, kar je imel najraje, umre. Njegov duh začne ponoči strašiti po mestu in tej pomembni osebi ukrade plašč, ko je maščevanju zadoščeno, skrivnostna senca izgine. A Gogolj zgodbe ne konča kar tako. Pove nam, da se je nekoč nočnemu čuvaju spet prikazala prikazen v plašču in ga podrla na tla, čeprav je bil to veliko višji duh, in ne droban kot Akakijevičev. In šele nekaj časa po tem, ko bralec odloži knjigo, se spomni, da to ni bil duh, ampak mož, ki je ukradel plašč ubogemu Akakiju. Krog skrivnosti pri Gogolju ni nikoli zaključen, ampak je spirala. Dostojevski je verjel, da je vsa ruska književnost izšla iz podloge Gogoljevega Plašča.
 

Resnica Mrtvih duš

Peterburg je Gogolj najbolj vznemiril z Revizorjem, igro o lahkoživem Hlestakovu, ki v manjše mesto pride brez ene same kopejke, a ker velikaši, ki imajo vsi nad glavo kakšen greh, menijo, da je revizor, začne veselo živeti na njihov račun. Revizorja so kritiki raztrgali, zdelo se jim je, da Gogolj obrekuje pošten ruski narod, in se tolažili, da mesto, ki ga prikazuje, ni rusko, ampak belorusko, in da so velikaši v njem gotovo Judje. A Carju Nikolaju je bila igra všeč, na premieri je ploskal in se smejal. Zanimivo je, da je bil car največji mecen umetnikov, plačeval je tako Gogolja kot Puškina, ki mu je rad poravnal celo dolgove. A ne Puškina ne Gogolja to ni oviralo, da ne bi bila kritična do pomembnih osebnosti in državne birokracije. Gogolj je bil prepričan, da s svojimi komedijami in farsami služi carju in Rusiji, saj odkriva napake in zlorabe.



Idejo za Mrtve duše mu je dal Puškin. V Rusiji so komaj vsakih deset let opravili revizije, če je kdo od tlačanov medtem umrl, je moral graščak plačevati davke tudi za mrtve duše. Kaj pa če bi se našel nekdo, ki bi te duše za majhen denar odkupil in jih »odpeljal« nekam daleč na Krim, jih zastavil pri banki in potem za vsako dušo dobil sto rubljev? Prav tega se je domislil Čičkov, ki se v romanu vozi od grofije do grofije in kupuje duše. Roman, ki ga preberete naenkrat in ki nikoli ni šel iz mode. Pravzaprav v obdobju lažnih novic, ko lahko tisti, ki ima denar, kupi vse in ko je birokracija najbolj uspešna prevara, je vedno bolj aktualen. Kot je dejal Gogolj, za glavnega junaka ni želel krepostnega junaka, saj so iz njega pisatelji naredili konja, ki ga jahajo in preganjajo z bičem, in so plemenitega človeka povsem zamorili, da ni na njem nič več krepostnega in ga nihče več ne spoštuje. »Zatorej zaprezimo podleža!«

*Prevod Josip Vidmar