Ob Nobelovi verjetno najpomembnejša nagrada na svetu

Na začetnem bralnem seznamu žirije, ki jo vodi Neil MacGregor, je bilo letos 169 del, ki so izšla v Veliki Britaniji ali na Irskem med 1. oktobrom lani in bodo izšla do konca prihodnjega meseca. Med njimi so trije prvenci, najkrajša knjiga v izboru v zgodovini nagrade in deli najmlajše pisateljice ter najstarejšega­ ­pisatelja doslej.

Neil MacGregor, ki predseduje pet­članski žiriji, je zgodovinar kulture, nekdanji direktor Narodne galerije v Londonu in Britanskega muzeja, zdaj svetovalec sklada J. Paula Gettyja, ob njem odločajo še profesorica književnosti Shahidha Bari, zgodovinarka Helen Castor, pisatelj in literarni kritik M. John Harrison ter pisatelj in profesor književnosti Alain Mabanckou. Veliki finalisti letošnjega izbora bodo znani 6. septembra na prireditvi v galeriji Serpentine, zmagovalca bodo oznanili 3. novembra v londonski dvorani Roundhouse.

Izzivalne in presenetljive knjige

Ob objavi trinajsterice finalistov je MacGregor povedal: »Naloga izbrati trinajst knjig izmed 169 je bila prijetna in hkrati naporna. Izbrali smo izzivalne, presenetljive, zaležne knjige, ki jih priporočamo v natančno in prijetno branje. Seznam ponuja zgodbe, basni, fantastiko, premišljanja in grozljivke.«

Na najbolj pričakovanem seznamu britanskega literarnega leta so romani Kolonija Audrey Magee (Farrar, Straus and Giroux), Po Sapfo Selby Wynn Schwartz ​(Liveright), Slava NoViolet Bulawayo (Viking), Majhne stvari kot te Claire Keegan ​(Grove Press), Nočno pohajkovanje Leile Mottley ​­(Knopf), Zemljevidi naših čudovitih teles Maddie Mortimer ​(Scribner), Študija primera Graema Macraea Burneta (Biblioasis), Treacle Walker Alana Garnerja ​(4th Estate, HarperCollins), Drevesa Percivala Everetta (Graywolf Press), Zaupanje Hernana Diaza​ (Riverhead Books), Sedem lun Maalija Almeide Shehana Karunatilake (Sort of ­Books), O, William! Elizabeth Strout (Random House) in Kabina Karen Joy Fowler (G. P. Putnam's Sons).

Najkrajša knjiga v zgodovini nagrade

Dvajsetletna Leila Mottley je najmlajša finalistka v zgodovini nagrade, 77-letni Alan Garner najstarejši. Najmlajša nagrajenka je bila doslej Eleanor Catton, ki je leta 2013 prejela nagrado osemindvajsetletna (Ben Okri jo je prejel pri dvaintridesetih, Salman Rushdie pri štiriintridesetih), najstarejša lavreatka je bila leta 2019 devetinsedemdesetletna Margaret Atwood s Testamenti.

V letošnjem izboru je najkrajša knjiga v zgodovini nagrade, delo Claire Keegan Majhne stvari kot te, ki ima skromnih 116 strani, vendar pravila nagrade dolžine ne omenjajo, dovolj je, da so žirantke in žiranti prepričani, da gre za enotno in pomembno delo. Najkrajše delo, ki je doslej dobilo bookerja, je bila knjiga Penelope Fitzgerald, ki je leta 1979 slavila s 132 stranmi, med finalisti sta bili tudi le malce daljši deli Na obali Chesil Iana McEwana in Smisel konca Juliana Barnesa, najdaljše nagrajeno delo pa je bil leta 2013 roman Eleanor Catton z več kot osemsto stranmi.

Med letošnjimi trinajstimi finalisti so trije prvenci, dela Maddie Mortimer, Leile Mottley in Selby Wynn Schwartz, a tudi dela pisateljev, ki so že bili nominirani za nagrado (NoViolet Bulawayo, Karen Joy Fowler in Graeme Macrae Burnet). Večino knjig v letošnjem izboru, osem, so izdale neodvisne založbe, velika založba Faber ima na seznamu dve deli, prvič pa so med finalisti knjige založb Influx Press in Sort of Books. Z doslej osmimi nagradami se lahko pohvalijo pri založbi Jonathan Cape, slavili so njihovi avtorji Julian Barnes, Anne Enright, Ian McEwan, Ben Okri, Anita Brookner, Salman Rushdie, David Storey in Nadine Gordimer, s sedmimi nagrajenci sledi založba Faber.

Globalni odtis

Nagrado booker sta daljnega aprila 1969 kot britanski odgovor na francosko Goncourtovo nagrado ustanovila založnika Tom Masch­ler in Graham C. Greene, prvi dobitnik je bil P. H. Newby. Do leta 2001 so nagrado imenovali The Booker Prize po sponzorju, podjetju Booker Brothers, kolonialni družbi, ki je nekdaj trgovala s sladkorjem v Gvajani, od leta 2002 do leta 2019 je bila nagrada man booker (prvi dobitnik preimenovane nagrade je bil Yann Martel s svetovno uspešnico Pijevo življenje), potem jo je za pet let prevzel dobrodelni sklad Crankstart, ki sta ga ustanovila sir Michael Moritz in njegova žena Harriet Heyman.

Na britanskem literarnem prizorišču ima booker privilegiran položaj: 50.000 funtov vredna nagrada za najboljši roman leta, ki ga je v angleščini napisal državljan Združenega kraljestva, Britanske skupnosti narodov (Common­wealth), Pakistana ali Južne Afrike – od leta 2014 upoštevajo tudi ameriške avtorje oziroma vse v angleščini napisane romane, ki so izšli v Združenem kraljestvu, od leta 2018 še irske oziroma romane, izdane na Irskem –, ima pomen, ki ga je komaj mogoče opisati, zmaga pa dobitniku poleg časti in prepoznavnosti po svetu prinese visoke naklade tudi v neangleškem ­prostoru.

Uspešnice tudi v kinodvoranah

Dvakrat so nagrado dobili J. M. Coetzee, Peter Carey, Hilary Mantel in Margaret Atwood. Nagrada je nekajkrat doživela tudi osuple odzive javnosti, na primer leta 1974, ko je bil med finalisti roman Kingsleyja Amisa, v žiriji pa je odločala njegova žena, pisateljica Elizabeth Jane Howard. Nagrade ni dobil. Nekaj družinskih napetosti je morda povzročilo dejstvo, da je Amis prejel bookerja desetletje po tem, njegov sin Martin Amis pa te slasti kljub dvema nominacijama (še) ni doživel. Leta 1977 je predsednik žirije Philip Larkin grozil, da se bo vrgel skozi okno, če nagrade ne bo dobil roman Paula Scotta. In jo je.

Knjige bookerjevih nagrajencev so velikokrat našle pot tudi v Hollywood: adaptacija svetovno uspešnega romana Schindlerjeva barka Thomasa Keneallyja Schind­lerjev seznam v režiji Stevena Spiel­berga je filmu prinesla sedem oskarjev, uspešni so bili tudi filmi, posneti po romanih Ostanki dneva Kazua Ishigura, Angleški pacient Michaela Ondaatjeja, Pijevo življenje Yanna Martela, Otroci polnoči Salmana Rushdiej​a, Smisel konca Juliana Barnesa ​in Beli tiger Aravinda ­Adige.