V nadaljevanju preberite:

Kako o dopingu pisati brez moraliziranja? To je knjiga, ki stori ravno to, tudi zato v njej vsake toliko časa, po najbolj težavnih zgodbah, naletimo na vprašanje: No, kaj bi storili vi? Avtor to vprašanje presnovi tudi skozi svoje športno telo, dileme in vprašanja napiše na svojo kožo, kot junakinja v filmu Utelešene knjige (Pillow Book) režiserja Petra Greenawaya, kjer hrbet postane stran knjige – ali je njegovo telo sploh ustvarjeno za vrhunske dosežke, koliko ima pri tem genetika in koliko trening in vztrajnost?

Zakaj športniki posežejo po dopingu, je prvo vprašanje te knjige, in odgovorov je veliko več, kot sem si predstavljala. Na kaj kot povprečna ljubiteljica športa najprej pomislim, ko slišim besedo doping? Najbrž na Armstronga in njegov moralni padec, na razočaranje njegovih oboževalcev, na vzhodnonemške tekačice, ki si jih po podobi težko ločil od tekačev. Pomislim na goljufijo, na to, da se lahko iluzije v trenutku razblinijo, da je nekaj neprecenljivega, kot je vrhunski športni uspeh, včasih postavljeno pod vprašaj.

Pripadnost športu, športnemu junaku je posebna stvar, povezana z lojalnostjo in srcem, zato o njem, ko smo navijači, vedno razmišljamo kot o nečem čistem, drugače ne gre, in zato se, ko se izkaže za goljufa, zgodi neskončno razočaranje, podre se svet.

A vse okoli dopinga ni tako enostavno, niti črno-belo, kot sem si vedno predstavljala. Ko sem brala knjigo, sem v njej srečevala zgodbe o športnikih, ki so bili zaradi svojih dilem in dejanj, moči in notranjega boja bolj podobni tragičnim grškim junakom kot sodobnim športnim bogovom. Ko sem brala knjigo, sem prvič pomislila tudi na to, kako se počuti športnik, ki ima okoli vratu zlato medaljo, ki mu vzklikajo množice, po njegovi krvi pa krožijo kemične spojine, ki so mu pomagale do zmage in ki, kot bi rekel Rilke, počrnijo, ko pridejo do srca. Lahko v ciljni ravnini prepoznamo iskreno in lažno zmago?