V nadaljevanju preberite:

Dober trener naredi športnika, slab ga lahko uniči. Še več: dober trener naredi človeka, slab ga lahko uniči. Pogosto se zdi, da se tega najbolj zavedajo prav športniki. Ob osvojenih kolajnah in postavljenih rekordih se jim nikoli ni odveč zahvaliti tvorcem njihovih uspehov. »Brez trenerjev ne bi bili tu, kjer smo,« vedo povedati.

Uvidevnosti šampionov nikakor ne gre problematizirati. Je eden temeljev plemenitosti, ki – pa naj si ciniki še tako prizadevajo dokazati nasprotno – še ni docela izginila iz vrhunskega športa. Skromno in zdravorazumsko zavedanje, da za rezultatski presežek nikoli ni zaslužen edinole izjemni posameznik, marveč tudi okolica. A kljub temu se mi zdi, da se v javnosti premalokrat zahvalimo trenerjem, ki niso proizvedli nobenega rezultatskega presežka v absolutnem merilu, ki bi ga utelešale mišice olimpijca, svetovne prvakinje ali evropskega rekorderja, so pa se zato toliko bolj trudili soustvarjati boljše ljudi.

Kaj naredi trenerja zares velikega? Spretno načrtovanje periodizacije treninga, odkrita komunikacija in zmožnost vživljanja v tekmovalčev položaj so nadvse zaželene lastnosti, če ne kar pogoji, toda zagotovo niso ključne. Prav tako ni ključno, da trener vselej uporabi vse moči, da ugodi zahtevam varovanca. Takšno razvajanje bi bilo pravzaprav pogubno. Po mojem mnenju največje trenerje odlikuje predvsem sposobnost, da jih iz tira ne morejo vreči še tako izredne okoliščine. To ne pomeni, da se zlepa ne ujezijo in da nikdar ne pokažejo šibke plati. Še kako se zmorejo jeziti in še kako so ranljivi, vendar tudi v njihovi jezi in šibkosti vedno znova prepoznavamo ljubezen do športa. Ta je ključna. Resnično velik in dostojanstven trener je ne bo nikoli izgubil. V še tako izrednih okoliščinah jo bo prenašal na varovance, četudi o njej nikoli ne bo črhnil niti besedice.