Neznosno vprašanje samote: o prozi Jone Levar

Sodobni čas je razgalil človeka v njegovi samoti in vnesel skepso v koncept dvojine, ne da bi pri tem pokazal alternativo. V tem atomiziranem svetu, ki zato niha med prelomom in razpadom, je proza Jone Levar v sozvočju s prozo mlajše generacije pisateljic (Rooney, Ferrante), ki v dvojini ne vidijo naravnega stanja, temveč prostor za prevpraševanje. Ali kot nakaže avtoričino pisanje – če razpade dvojina, to, kar je znano, kaj potem sploh še ostane?

Kratke zgodbe Jone Levar so izrazito dvoplastne; na površju je podoba ljubečega para, ki živi svoje življenje z vsemi stereotipnimi podobami – kava v odšrknjenem lončku (iz kratke zgodbe Jutro v Parizu), skupno poležavanje in vtetovirano ime (iz kratke zgodbe Maček, ki je hotel leteti), skupinski obedi (iz kratke zgodbe Pravi ljudje). A kot pravi protagonistka iz zgodbe Maček, ki je hotel leteti, sta preutrujena »od vsega sanjarjenja«, pod podobo sanjarij pa se skriva še druga plast, ki se zaveda nezadostnosti prve, a nelagodja ne zna razrešiti.

Katalizator prevpraševanj je pogosto podoba mačk, ki zaradi tega dobiva razsežnosti hudičevega spremljevalca Belcebuba, a tudi pregovor, da mačke ne pripadajo nikomur. Medtem ko protagonistka prej omenjene zgodbe stežka artikulira problematične točke svojega odnosa s partnerjem, je maček tisti, ki je sposoben ostrine in odločnosti: »Njegove velike oči so široko odprte in uprte v umazano okno, brčice drhtijo, kot bi na njegovem smrčku sedel metulj. Skozi zaspano glavo mi šine misel, ki je ostra in jasna. Želi si leteti.« Situacija je podobna tudi v zgodbi Jutro v Parizu, pri čemer je pri mačku poudarjena njegova potepuškost – in s tem svoboda –, saj lahko preprosto izstopi iz neprijet­ne situacije (»potepuški maček, ki je ponoči gnezdil v mojih laseh, skoči skozi odprto okno in me pri tem močno pocuka«).

Ob tem kratka zgodba kot zvrst ni v službi vadnice za daljše besedilo z ustaljeno zgradbo, temveč poligon za preizkušanje atmosfere, karakterizacije likov in pripovednega loka; veliko je opisov notranjih in zunanjih občutkov, okoliščin, ki se ne strnejo v razvoj, ampak ostajajo na ravni predstavljanja trenutka iz vsakdana in občutij, ki asociativno begajo od spominov do sedanjosti. Kratke zgodbe zato delujejo kot vedute, pri čemer je bralec tisti, ki naključno pogleda skozi okno protagonistkinih oči.



Kot odgovor na razrešitev nelagodja dvojine in individualnosti je v zgodbi Pravi ljudje spretno uporabljena fantastika. Naslov, ki aludira na uspešnico Normalni ljudje, sprašuje po tem, kaj dela človeka pristnega; nadalje za to poskrbijo citat Seamusa Heaneyja in reference na duhove, prosojnost. »Baje so duhovom všeč hladni prostori,« zapiše Jona Levar, nato pa doda: »Kmalu to stori Nora in mu medtem pripoveduje o tem, kje je slišala, da hlad privablja duhove (nekoč ji je to povedala mama).« S členki (»baje«) in opombami v oklepajih vstopa dvom o človeškosti Nore in Bora, ki doživi vrhunec na koncu, ko Nora objokuje Borov grob in si govori: »Ne morem te izgubiti.« Iz njenih besed odmeva delo Ne zapusti me nikdar nobelovca Kazua Ishigura; obe deli, tako kratka zgodba kot roman, govorita o oklepanju spominov, trupel, duhov, kar preprečuje odpiranje v prihodnost. Če k temu pridamo še uvodno referenco na Heaneyja – če je močvara v njegovi pesnitvi povezana z grobom, zemljo, je močvara v kratki zgodbi Norino stanovanje, v katerem počasi tone v spomine skupnega življenja z Borom.

Samota je motiv, ki se v delih Jone Levar pomika od strašljivega do osvobajajočega; konstruirana je kot trenutek, ko so protagonistke same sebe zmožne tudi slišati, tisto, kar slišijo, pa je navadno strašljivo, saj je neznano in zato povzroča nelagodje. Kakor avtorica zapiše v Jutru v Parizu: »Jutro, zašepeta in v odgovor mu v naročje spustim kozarec marmelade. Nekaj minut oba strmiva predse.« Hkrati pa odpira prostor za razmišljanje o alternativah, o tem, da se lastnih napak in okoliščin posameznik ne zaveda, ampak jih samo sluti in jih ne zna rešiti: »Da bi bile vse to le sanje. Da bi se trdnost podrla. Da bi obstajala le jaz in le on. Ne midva. Le jaz in moje sanje. Bi bilo razočaranje manjše? Če se ne bi nikoli spoznala? Ostala drug drugemu le sanje … Bi bila srečna (večna)?«



Pri tem ključno vlogo igra personalni glas protagonistk, ki bralki in bralcu predajajo svojo lastno in neposredno izkušnjo sveta. Zlasti v dialogih to sicer mestoma deluje zelo melodramatično, saj so sestavljeni šablonsko (»Medtem si jaz grizem nohte in razmišljam, da bi bilo jutro res avtentično, če bi namesto prstov imela med ustnicami cigareto. Spomnim se, da ne kadim več.«), a pravega načina za ubeseditev izkušnje sveta ni – cilj je predvsem zasledovanje te prvo­osebne izkušnje.

Navkljub šablonskosti dialogov je slog Jone Levar jasen in čist, z dolgimi, eliptičnimi povedmi deluje kot podporni steber za učinkovito oblikovanje bogatih vizualnih podob, ki so izrazito grafične, obenem pa gibljive in žive: »Jutranji žarki se lovijo v stekleno prizmo pepelnika na okenski polici. Ostanki večernih cigaret pozdravljajo zlate prste, ki se lomijo in odbijajo preko majhne spalnice« (poudarek dodan). Pogosto je tudi kombiniranje tovrstnih gibljivih podob z metaforami, pri čemer je posebej pohvalno pazljivo doziranje: »Pogled mi pritegne moje ime, vtetovirano na levo stran njegovega prsnega koša, točno med 5. in 6. rebrom, ki se ob vsakem vdihu raztegne in nato spet vrne na svoje staro mesto, kot bi se skušalo iztrgati (i)z njegovega telesa« (poudarek dodan). Pri tem je tako za potek zgodb kot izkušnjo branja ključno brisanje meje med realnim in fiktivnim, kar avtorica dosega tudi z medbesedilnimi referencami na glasbo (na primer šanson Je te laisserai des mots ob kratki zgodb Jutro v Parizu) in literaturo – v kratki zgodbi Pravi ljudje je na uvodnem citatu iz Heanevyeve pesmi utemeljeno celotno dogajanje, naslov pa, kot že omenjeno, aludira na roman Normalni ljudje.

Proza Jone Levar ni samo slovenski posnetek mlajše generacije pisateljic, kot sta Sally Rooney in Elena Ferrante, saj se z vprašanjem neznosnosti samote ukvarja bolj neposredno in ostro – izraža jasno zavedanje, da cilj ni ne vztrajanje v dvojini ne čisti individualizem, ampak vztrajanje v spraševanju.