»Nemčija je iskala superdžankija. Našla ga je v Hitlerju«

Verjetno ste že slišali za domnevo, da so največji homofobi v resnici prikriti geji in lezbijke. Freudovska psihoanaliza ponuja uvid, da lahko strah pred homoseksualnostjo razumemo kot obrambno reakcijo na lastna erotična čustva do istega spola, kar potrjuje več primerov iz preteklih let. Denimo Glenn Murphy Jr., ki je kot vodja republikanske mladine v ZDA pridigal o večvrednosti bele, heteroseksualne Amerike, na koncu pa na sodišču priznal, da je spolno napadel drugega moškega.

Včasih tudi športniki, ki najostreje nasprotujejo dopingu, sami posežejo po nedovoljenih poživilih. Kdor je gledal Nikejevo reklamo z Lanceom Armstrongom v glavni vlogi, ve, o čem govorim. Takrat še kolesarski šampion je »skeptike« podučil, da je vsak dan šest ur na svojem kolesu. In jih vprašal, na čem so oni.

Trditi, da se največji nasprotniki uporabe drog nazadnje spremenijo v odvisnike, bi bilo nekoliko pretirano, vendar nemški novinar, kulturolog in pisatelj Norman Ohler v knjigi Popolna omama: droge v tretjem rajhu med drugim dokaže prav to.

Beg iz resničnosti

Ohlerjeva pisateljska kariera priča, da je resničnost včasih bolj pretresljiva in zanimiva od fikcije. Kmalu po diplomi iz novinarstva je napisal roman Količinski stroj (Quotenmaschine), ki velja za prvi roman, objavljen na spletu. Sledila sta še dva, Sredina (Mitte) in Mesto zlata (Stadt des Goldes), in čeprav so bili vsi trije dobro kritiško sprejeti, se po prepoznavnosti nobeden ni niti približal Popolni omami, nefikcijskemu prvencu tega nemškega avtorja, rojenega leta 1970.



Po porazu v prvi svetovni vojni so bili Nemci povsem na tleh. Tako fizično kot moralno. Bolečino so morali ublažiti. »Narod ni hotel videti resničnih razlogov za poraz v vojni in je soodgovornost za polom prelagal na cesarsko-nemški nacionalni establišment. Težnje k begu od sveta so se pogosto izrazile tako v golem sovraštvu kot v kulturnem ekscesu,« je povojno razpoloženje opisal Ohler. Vzporedno se je dogajal še en proces: Nemčija je postala prava farmacevtska velesila in v dvajsetih letih minulega stoletja med aspirinom in morfijem ni bilo bistvene razlike, vsaj kar zadeva regulativo. Leta 1926 se je več kemijskih tovarn združilo v koncern IG Farben in Nemčija se je zavihtela na vrh držav proizvajalk morfina, 80 odstotkov svetovnega trga kokaina pa so obvladovala podjetja Knoll, Boehringer in Merck – predvsem zadnje je postalo sinonim za kvaliteten »sneg«, med drugim mu je hvalospeve v svoji avtobiografiji Življenje pisal tudi Keith Richards.

Nič presenetljivega, da je Berlin v danih okoliščinah postal »moralno zavržen. V kinih so vrteli filme o kokainu ali morfiju, na uličnih vogalih so bile droge dostopne brez recepta.« A zakaj bi se smukal po temnih ulicah nemške prestolnice, če si lahko preprosto vkorakal v lekarno: leta 1928 je bilo samo v Berlinu povsem legalno prodanih 73 kilogramov morfija in heroina.

Kokakola

S prihodom nacionalsocialistov na oblast so droge postale tabu. Kaj drugega pričakovati od stranke, ki jo vodi vegetarijanec, abstinent in asket, ki naj si ne bi privoščil niti skodelice kave? Adolf Hitler in njegovi podrejeni so se podpisali pod več odlokov: prepovedali so poroke z odvisniki od drog, Nemcem ukazali, »naj posredujejo opažanja o odvisnih sorodnikih in znancih«, zdravniki pa so morali za vsakega pacienta, ki je narkotike prejemal več kot tri tedne, izpolniti »prijavo o uporabi drog«. Nič posebnega, bi rekli za zadnje, vendar so se ti pacienti po hitrem postopku znašli na črni listi, ki je večkrat pomenila napotnico za koncentracijsko taborišče.

Ohler ugotavlja, da je bila politika proti drogam sredstvo za zatiranje marginalnih družbenih skupin in manjšin. Zlila se je z antisemitizmom. Droge so umazane in umazani so Judje – mar ni logično, da gre to dvoje skupaj? »Izobražen mestni Jud ima raje kokain ali morfij, da pomiri svoje stalno vznemirjene živce in si zagotovi občutek miru in notranje gotovosti,« je trdil rasno-politični urad NSDAP-ja, kriminalistični komisar SS Erwin Kosmehl pa je Judom pripisoval glavno vlogo v mednarodni trgovini z drogami.



Hkrati se je nemška farmacevtska industrija bohotila dalje, le da so znanstveniki v laboratorijih zdaj pozornost usmerili k sintetičnim poživilom. Leta 1937 so v podjetju Temmler iznašli nov postopek za sintezo metamfetamina, danes znanega kot crystal meth. Nemci so blagovno znamko poimenovali Pervitin. Danes je metamfetamin prepovedana droga, v tretjem rajhu pa so ga primerjali s kokakolo.

»Uživalec nenadoma občuti popolno budnost, zazna povečanje energije, njegovi čuti so izostreni do skrajnosti. Okrepi se mu samozaupanje, občutek evforije, lahkotnosti in svežine,« piše Ohler. Zato je bil pervitin idealno sredstvo, s katerim je arijska rasa dokazovala svojo večvrednost: študenti so bili še pametnejši, saj so bedeli in ostali zbrani pozno v noč, gospodinje so pomile še več krožnikov, delavci so sestavili še več strojev. Mimogrede: se kdo čudi, zakaj uporaba drog, ki na kratki rok povečujejo storilnost, danes narašča? In še eno retorično vprašanje: kdo mora biti še bolj osredotočen, vzdržljiv in zmogljiv kot študenti, gospodinje in delavci?

Nekaj slanine in pervitina

Nemški pisatelj Heinrich Böll, ki je kasneje prejel Nobelovo nagrado za književnost, je vseh šest vojnih let služil v vermahtu. V tem času je svojim bližnjim razposlal nešteto pisem. Opisoval je tegobe, s katerimi se je srečeval, štel, koliko ur na dan je spal, včasih pa domače tudi poprosil, naj mu pošljejo kakšen priboljšek: nekaj slanine, da jo bo vmešal v pražen krompir, pa še malo pervitina, ki ga bo ohranjal budnega na dolgih stražah.

Kmalu mu za pervitin ni bilo treba prositi, saj so ga s tako imenovanim odlokom o poživilih predpisali za vse vojake. V njem je Otto Renke, vodilni vojaški fiziolog tretjega rajha, zapisal, da »je v izrednih položajih preložitev spanca pomembnejša kot vse skrbi glede škodljivosti tega ukrepa, če spanec ogroža vojaški uspeh. Pervitin smo v sanitetno opremo vpeljali načrtno.« Poleg je skrbno pripisal navodila za uporabo: ena tabletka na dan, ponoči dve, v izrednih primerih po potrebi še ena do dve.



Zgolj za napad na Francijo je nemška vojska leta 1940 naročila 35 milijonov tablet pervitina, in Ohler je prepričan, da nekaterih ofenziv brez poživil ne bi mogla izvesti. Posebno priljubljena so bila med tankisti. Francozi si niti v najhujši nočni mori niso predstavljali, da se bo nasprotnik z 41.410 vozili, od tega 1222 tanki, premikal tako hitro. Pravzaprav se ni premikal hitro, temveč neprestano. Vojskovodje so bili pred odhodom na fronto jasni, od vojakov so zahtevali, naj ne spijo vsaj tri dni in tri noči, če bodo okoliščine to zahtevale. In tako se je zgodilo.

Na tem mestu velja opozoriti, da nacisti Francije niso potolkli le zaradi pervitina. Enako velja za vzhodno fronto: te male bele tablete so bile še najmanj krive za poraz; res pa je, da so ob vseh stranskih učinkih – depresiji, utrujenosti, nespečnosti, strahu, paranoji in zasvojenosti – prej škodovale kot koristile. »V Rusiji je potekala izčrpavajoča, pozicijska vojna. Tam ni pervitin nič več koristil. Zamujen počitek je bilo enkrat treba nadomestiti. Odpovedovanje spancu preprosto ni prineslo nobene taktične prednosti več,« se je spominjal eden izmed nemških častnikov.

Dvakrat učinkovitejši kot morfij

Začelo se je z 20-odstotno raztopino glukoze in vitaminskim »koktajlom«, končalo pa s trdimi drogami. Drugi del Popolne omame je še bolj provokativen, saj govori o odnosu zdravnika Theodora Morella s »pacientom A« – Adolfom Hitlerjem. Ohler je za Guardian povedal, da Morell svojega pacienta v odvisnika ni spremenil namenoma. Zaradi slabega želodca Hitler ni maral tablet, želel pa je hiter učinek. Morell je slovel predvsem po vitaminskih injekcijah, tedaj dokaj neznani obliki zdravljenja. Idealna kombinacija, kar kaže tudi statistika: od avgusta 1941 do aprila 1945 (skupaj 1349 dni) je Morell svojega bolnika obravnaval 885-krat; 1100-krat je uporabil zdravila, v 800 primerih mu je dal injekcijo.

Pomembna prelomnica v primeru »Pat. A«, kakor je Morell označeval Hitlerjevo kartoteko, je časovno sovpadala s porazom
nemških tankistov v znameniti bitki pri Kursku. Ker so bile te noči Hitlerjeve bolečine prehude, da bi jih pozdravil z običajno injekcijo, je Morell prvič posegel po protibolečinskem sredstvu eukodal. Bolečine je lajšal skoraj dvakrat bolj učinkovito kot morfij, po kemični sestavi je bil zelo blizu kodeinu, občutek pa je bil – prosto po Burroughsu – podoben mešanici džanka in kokaina.

Hitler je v letu in pol eukodal prejel 24-krat, vendar Ohler domneva, da je številka precej višja, saj je Morell v strahu pred gestapom to substanco zakodiral pod oznako »x«. Popolna omama ne (more) ponudi(ti) dokončnega odgovora, ali je bil Hitler zadet zgolj občasno ali je bil odvisnik.

Gospod doktor, kaj pa piše tukajle?

Veliko ljudi, tesno povezanih z nacizmom, si je po vojni v tujini ustvarilo novo življenje in novo kariero, vendar Morell ni bil eden izmed njih. Ni zmogel unovčiti svojega bogatega znanja ali živeti od spominov. Po nemški kapitulaciji so ga Američani dve leti zasliševali, a iz njega so iztisnili bore malo. Zdravnik med vojno ni le dajal injekcij. Je tudi kopičil bogastvo s prevzemanjem podjetij, ki so jih zasegli Judom. Ko so se njegove sanje o razkošnem življenju sesule v prah, je izgubil razum. »Lahko rečemo, da ni storil nobenega vojnega zločina. Ni bil zloben, bil je le oportunist. S tega vidika je tragičen lik,« je povedal Ohler.



Američani si niso znali pomagati niti z Morellovimi zapiski. Med drugim so spregledali eukodal, ki ga je Morell zapisal črno na belem. Na napačno sled jih je speljala nečitljiva zdravniška pisava – pol stoletja je v ameriških arhivih pisalo, da je Hitler jemal nekakšen enkadol. Ker to zdravilo sploh ne obstaja, mu niso pripisali nobenega pomena.

Knjiga je po izidu pričakovano razburkala javnost; oglasilo se je nemalo kritikov, ki so Ohlerju očitali, da hoče na novo spisati to izredno občutljivo zgodovinsko poglavje. Zanimivo, saj v uvodu izrecno piše: »Nemške zgodovine ne želim predelovati ali celo pisati na novo, temveč nekaj njenih delov v najboljšem primeru opisati natančneje.« Drugi so se obregnili ob oster in tu pa tam subjektiven jezik, denimo: »Nemčija, dežela drog, eskapizma in svetobolja, je iskala superdžankija. Našla ga je v Adolfu Hitlerju.«

Kljub temu je Ohler prejel veliko zvenečih pohval. Britanski zgodovinar Ian Kershaw, ki kot avtor več obsežnih biografij o Hitlerju velja za nekakšno avtoriteto na tem področju, je zapisal, da je Popolna omama »zelo dobro, zanimivo, resno in temeljito raziskano delo«. Po drugi strani je Ohler do Kershawa v knjigi kritičen; očita mu, da je v biografiji mešal vzroke in posledice, ko je zapisal, da »niti povečano število tablet in injekcij, ki mu jih je dnevno odmerjal dr. Morell, ni moglo preprečiti Hitlerjevega telesnega propadanja«.

Na odlično raziskavo je opozoril tudi vojaški zgodovinar Antony Beevor, podpisan pod kopico knjig o drugi svetovni vojni, medtem ko so recenzenti v reviji The New York Times Book Review pohvalili spretno predstavljen intimni odnos med firerjem in njegovim zdravnikom ter odlično karakterizacijo oseb.

***

Navdušila me je doslednost pri razmejevanju domnev in z arhivskim gradivom podprtih dejstev. Ohler se je namreč dobro zavedal, da so droge v tretjem rajhu preveč spolzek teren, da bi na njem sproščeno poplesavali kot gospodinje na reklamnih plakatih za čokoladne bombone s pervitinom: človeku, nagnjenemu k teorijam zarote, bi ob površnem branju hitro spodrsnilo in bi sklenil, da so (zgolj) droge privedle do nacističnih grozodejstev. Zato ob koncu velja ponoviti Ohlerjeve besede: »Cilji in motivi ter ideološki fantazijski svet niso bili rezultat drog, temveč so bili začrtani že veliko prej. Hitler ni moril, ker bi bil pod vplivom drog, nasprotno, do konca je ostal prišteven. Da bi se vzdržal v stanju, v katerem je lahko izvajal zločine, je bil pripravljen jemati toliko drog, kolikor je bilo potrebno. Kar ne zmanjšuje njegove grozljive krivde.«