Nadaljevanja velikih zgodb

Ljubljanska založba Forum je nedavno izdala tri novosti, dve nadaljevanji že izdanih stripov o pariški komuni in Butalcih ter prav poseben strip enajstletnika.

V prevodu Suzane Koncut je izšlo nadaljevanje veličastnega zgodovinskega stripa Krik ljudstva II priznanih francoskih avtorjev Jeana Vautrina in Tardija. Medtem ko je prvi del stripovske mojstrovine obravnaval vzpon pariške komune, je v drugem delu upodobljen njen krvavi konec. Ključno pa je sporočilo, da je boj za pravičnejši, enakopravnejši in svobodnejši svet boj brez konca, boj, ki še traja.

Kot je v spremni besedi zapisal Tomaž Mastnak, je »odlika Krika ljudstva, da boja za boljši svet ne predstavlja po šomoštrsko, abstraktno, v kunštnem jeziku modnih teorij, temveč gleda nanj z vidika ljudstva in pokaže, kako se je med ljudstvom rojeval in zorel in s kakšno odločnostjo in predanostjo ga je to ljudstvo, prikazano v polni človečnosti, potem bojevalo – do svojega konca.«

Fran Milčinski in Marko Kociper, Butalci 2

Butalska večnost

Mojster pisane besede Fran Milčinski je v Butalcih krasno in večno opisal vse razsežnosti človeške neumnosti, ki je ne premoremo le Slovenci, temveč je univerzalen pojav. Mojster stripa Marko Kociper pa je v njegovih kratkih zgodbah dobil odličen material za upodobitev.

Zgodbe Milčinskega delujejo brezčasno, saj človeška neumnost ne bo nikoli izginila. Kociper o tem pravi, da je »vse več te neumnosti. Ko je Fran Milčinski pisal in objavljal Butalce, je bilo to za Slovence tako pomembno kot, recimo, ko zdaj pošljejo vesoljsko sondo na Mars. To je bil kar radikalen obrat v slovenski literaturi. Moram pa priznati, da sem kot mulec predvsem gledal knjige o Butalcih, ker so imele zelo dobre ilustracije. Takrat jih nisem bral. Butalce sem šele zdaj prebral trikrat zapored. Zelo so mi bili všeč številni starinski izrazi.«

Brezčasne humoreske Frana Milčinskega tudi v drugem delu stripovskih Butalcev omogočajo smrtno resno smehljanje ob gledanju in prebiranju osmih novih zgodb o bolj ali manj znanih butalskih dogodivščinah in velikih mislih.

Ruben Gombač, Afrika je v meni

O fantu iz Afrike

Fotostrip Afrika je v meni enajstletnega Rubna Gombača je prav poseben avtobiografski mini stripovski prvenec. Avtor, sicer posvojenec Boštjana Gombača in Ivane Djilas, je na svoje telo narisal strip in to potem fotografiral. Zaradi izvirnega pristopa pod mentorstvom Djilasove je tudi eden od nadobudnih nagrajencev natečaja Živel strip! Živela animacija!. Kratki avtobiografski strip je tako sestavljen iz fotografij risb na njegovi koži, ki so kombinirane z besedilom, zato je končni izdelek resnično nekaj posebnega.

Avtor samemu sebi postavlja vprašanja o tem, kje v njem se skriva Afrika. Ruben Gombač se je namreč leta 2011 rodil v Kumasiju v Gani. V Slovenijo je prišel pri desetih mesecih in že deset let je Slovenec. Ruben pleše, igra klavir in ima rad matematiko, stripe in jazz. Pravi, da ne zna risati. Ko bo velik, bo morda učitelj.