Nacionalna knjižnica hrani spomin našega naroda

Ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice (Nuk) Viljem Leban velja za enega od največjih strokovnjakov na področju knjižničarstva pri nas. Več kot dvajset let je deloval kot vodja knjižnic, zdaj pa bedi nad delovanjem številnih oddelkov, ki v Nuku že 250 let »hranijo misli« – in več kot tri milijone enot gradiva.

V dveh stoletjih in pol se je v Nuku gotovo marsikaj spremenilo.

Ja, najbolj opazno so se spreminjali načini zapisovanja in prenašanja informacij. Danes veliko informacij zapisujemo in prenašamo le v digitalnem okolju. Rezultati raziskav v znanosti, denimo, se objavljajo le na spletu, včasih so bile vse informacije, ki so jih ljudje prenašali, natisnjene ali napisane na papirju. Številne tehnologije so v našem času vzniknile in zamrle, mlajše generacije ne vedo več, kaj je VHS ali avdiokaseta.

Osnovno poslanstvo nacionalne knjižnice, tudi naše, je, da zbira, hrani in posreduje to, kar ustvarimo, zapišemo, objavimo v slovenščini, kar ustvarijo naši avtorji in, dodajmo, vse, kar je zapisano o nas, o naši kulturi. Nacionalna knjižnica hrani, kot poetično rečemo, spomin našega naroda. S tega vidika je ostalo naše poslanstvo enako – že dvesto petdeset let. O tem lahko razmišljamo z različnih zornih kotov, tudi o tem, da je smisel vsega našega početja, hranjenja zapisov, ta, da jih bo nekdo nekoč prebral. Ta uporabniški vidik je nemara najpomembnejša dimenzija našega dela.

Ste v začetku mandata na knjižnico gledali drugače, kot nanjo gledate zdaj?

Niti ne, morda se mi je le bolj utrdilo prepričanje, da je nujno, da zapisano bogastvo, ki ga hranimo, prenesemo v digitalni svet, in to vse, kar smo zapisali v slovenščini, ne le najpomembnejša dela. In na drugi strani, kar se sliši protislovno, da nujno potrebujemo tudi fizični prostor, knjižnico, čitalnice, v katerih uporabniki berejo, se družijo, študirajo zapise, digitalne in analogne, in to ni le funkcionalna potreba in nuja, če hočemo graditi družbo znanja.

Prostor knjižnice, prostor učenja, poglobljenega študija ima velik vpliv na dojemanje pripadnosti skupnosti in na občutek identitete te skupnosti. Morda ima na ta pogled vpliv tudi Plečnikova arhitektura, v kateri imam privilegij delati. Knjižnica je posvečen prostor, kar občutijo vsi, ki jo obiskujejo.

Je tudi posvečen prostor jezika, branik našega jezika in jezikovne dediščine.

Da je bistvena sestavina našega samorazumevanja in naše identitete prav jezik, verjetno ni treba poudarjati. Zapisani jezik, v knjigah, časopisih, na zgoščenkah, kasetah in podobno, hrani nacionalna knjižnica. Vzvišeno rečeno, varuhi jezika smo. Resda je ta zapisan in hranjen še marsikje, v arhivih, drugih knjižnicah, arhivu radia ali televizije, recimo, pri zasebnikih, pa vendar hranimo najpopolnejšo jezikovno zbirko prav tu. Kako dobro jo bomo ohranili, kako bo dostopna v digitalni dobi, kje jo bodo lahko ljudje uporabljali, so naši sodobni izzivi. Če, denimo, tega jezika ne bo v digitalnem okolju, in čez desetletja bo velik del komunikacije potekal v tem okolju, bo sposobnost učenja in izražanja v slovenščini bistveno okrnjena.

Sumim, da imate tudi vi v zbirkah Nuka svoje najljubše zaklade. Katere?

Kartografske zaklade. Ne znam prav pojasniti, stare zemljevide bi preučeval ure in ure. Morda zato, ker je vsak zemljevid rezina časa iz preteklosti, svet v določenem času. Tudi način razumevanja sveta.

Nuk je v veliki meri zasidran v sloveniki, nacionalni zbirki, ki se nenehno dopolnjuje in širi. Kako je bila zbirka osnovana in kako zdaj raste, se razvija?

Začetke lahko najdemo z uveljavitvijo zbiranja obveznega izvoda, delno pa že precej prej, v tradiciji zbiranja in prepisovanja rokopisov v samostanih, pa tudi v razsvetljenskem zbirateljskem entuziazmu.

Knjižnica Žige Zoisa, iz katere je rasla naša zbirka, je dober primer. Slovenika je edinstvena zbirka, je naš jezik, zapisan do zdaj. Velik izziv je, kako danes zajeti in shraniti tudi jezik, zapisan na spletu.

Nuk je ustanova žlahtnega bibliotekarskega izročila. Rešitve, ki jih je v licejki uvedel Matija Čop v prvi polovici 19. stoletja, so še danes uporabne, pravi ravnatelj Nuka Viljem Leban. FOTO: Črt Piksi

Kako zgodovina Nuka usmerja vrednote in načela, s katerimi vodite knjižnico danes?

Bolj ko spoznavamo delo naših predhodnikov, in 250-letnica nas dodatno spodbuja, da se seznanimo s preteklostjo ustanove, bolj spoznavamo, da je naše delo odvisno od ustvarjalnih rešitev in premislekov naših predhodnikov, ki so zasnovali in gradili sistem, ki ga še danes uporabljamo. Marsikaj, kar se nam danes zdi samoumevno, je v preteklosti zahtevalo premišljeno načrtovanje. Nuk je ustanova, lahko rečem, žlahtnega bibliotekarskega izročila. Rešitve, ki jih je v licejki uvedel Matija Čop v prvi polovici 19. stoletja, so še danes uporabne.

Kateri so največji izzivi, s katerimi se danes spoprijemate pri vodenju knjižnice?

Največji izziv je, kako ustanovo in mnoge uveljavljene postopke in sisteme prilagoditi potrebam časa, ki tako radikalno spreminja način, na katerega se učimo, kje najdemo informacije, kdo nam jih posreduje. Poenostavljeno rečeno, digitalni svet ima drugačne zakonitosti kot fizični svet analognih zbirk. Če se bodo uporabniki opirali na digitalne vire, jim mora knjižnica pri tem pomagati, najprej seveda tako, da vse zapisano prenese v digitalni svet, pa tudi na primer tako, da razvije vsem dostopna orodja za iskanje in uporabo informacij v tem svetu. Da jim dostop do teh vsebin in njihovo uporabo čim bolj olajša.

Nuku najvišje odlikovanje Republike Slovenije

Na delovanje Nuka oziroma nacionalnih knjižnic in knjižničarstva v splošnem vplivajo nove tehnologije. Kako se temu prilagajate sami?

Po najboljših močeh jih poskušamo integrirati v naše delo, številni postopki, na primer katalogizacija gradiva, so utečeni, na področju tehnologij prenosa in obdelave informacij v digitalnem svetu pa bi morali biti bistveno bolje opremljeni, če nočemo ostati v analogni dobi in postati muzej.

Za primerjavo: dvakrat večja Norveška že dvajset let intenzivno digitalizira nacionalno zbirko, ne le to, filme, fotografije, zvočne zapise iz muzejev, arhivov si želijo prenesti v digitalno okolje: imajo sto petdeset skenerjev, mi imamo štiri, imajo sedemdeset programerjev, razvijalcev, mi imamo štiri. Pa ni vse samo v tehnologiji, naš glavni problem je, da je odločevalcem, ki krojijo usodo kulture v digitalni dobi, to terra incognita.

Kako ob tem gledate na vprašanje avtorskih pravic, vezano na digitalizacijo besedil, iz katerih nato črpajo orodja UI?

To je eno od vprašanj, ki jih bo treba sistemsko urediti, če seveda hočemo zapisani jezik digitalizirati in na podlagi tega razviti orodja UI, ki jih bodo uporabljali Slovenci. UI se bo učila na avtorskih besedilih, učila se bo besede, besedne in stavčne zveze, učila se bo stila in podobno. In prav je, da avtorji za to dobijo ustrezno nadomestilo.

Lahko se komu zdi, da ta on-line svet prihodnosti ni tako pomemben in, to še zmeraj pogosto slišim, da informacije iz tega sveta niso prav zanesljive, niso relevantne. Morda, a vedno več uporabnikov ga uporablja, čez nekaj desetletij ga bodo vsi. Če slovenščine v tem svetu ne bo, če orodja, tudi UI, ne bodo znala slovensko, bo slovenščina zamrla in vegetirala le kot etnična jezikovna kurioziteta Zahodnega Balkana.

Omenili ste Norveško – bi lahko takšne primere dobre prakse smiselno prenesli v slovenski prostor?

Norveška nacionalna knjižnica je v zadnjih dvajsetih letih prestavila norveško pisno, pa tudi drugo dediščino v digitalni svet. Prav v teh dneh smo jih obiskali in lahko rečem, da vedo, kaj delajo, in to delajo po jasno zamišljenem načrtu, razvoj digitalizacije dediščine razumejo kot vprašanje preživetja njihove jezikovne kulture v digitalnem svetu, državni uradniki in politiki to razumejo. Njihova digitalna knjižnica vsebuje že enajst milijonov objektov, naša milijon. Podobno je na Madžarskem, Češkem, Poljskem. Pospešeno se digitalizirajo. Pri nas le veliko govorimo o digitalnem prehodu.

Ključna je tudi univerzitetna oziroma raziskovalna funkcija Nuka. Kako se bo ta razvijala z novo stavbo, torej z Nukom 2, in v kateri fazi je trenutno projekt?

Nuk 2 je poleg izgradnje digitalne knjižnice Slovenije razvojno najpomembnejši projekt Nuka. Letos je obljubljen razpis za izbiro izvajalca gradnje in upam, da se bo gradnja res zgodila. Kar naprej pride kaj vmes, tokrat so arheološke raziskave. Univerzitetna funkcija, torej podpora izobraževalnim in raziskovalnim procesom v akademskem okolju, se lahko razvija le z novo knjižnico. Je pa Nuk 2 tako prilagodljivo zasnovan projekt, da se bo novim tehnologijam in novim potrebam ter navadam uporabnikov prilagodil tudi čez leta, ko se bo marsikaj spremenilo. Za šalo: še če bo zgrajen čez desetletje, bo dovolj prilagodljiv za takratne potrebe.

Če govoriva o prihodnjih desetletjih – kako se bo vloga nacionalne knjižnice po vašem prilagajala in odzivala na izzive in krize prihodnosti?

Bom ponovil, ključna razvojna vidika sta izgradnja digitalne knjižnice in Nuka 2. Pogoj pa je, da se seveda tudi ustanova tem ciljem notranje prilagodi, na koncu še tako bleščeči in sodobno opremljeni prostori ne pomenijo nič, če v njih uporabnikom ne nudi pomoči usposobljeno osebje in če gradiva in informacij to osebje ne organizira tako, ki so uporabnikom dostopni in domači. To pomeni, da čaka Nuk še veliko let intenzivnega in zahtevnega prilagajanja, učenja in usposabljanja.