Za začetek Stiški rokopis, za konec vse različice Zdravljice

V Narodni in univerzitetni knjižnici hranijo misli že 250 let, kakor so tudi poimenovali razstavo ob obletnici. V avli pred veliko čitalnico si jo bo mogoče ogledati do 3. decembra, na njej pa bodo zgodbe, dokumenti, fotografije in drugo gradivo vodili obiskovalce skozi dvestopetdesetletni razvoj knjižnice. Toda tam shranjene misli imajo še precej daljšo zgodovino, ki jo izpričuje njihovo najpomembnejše gradivo. Na ogled so v »vitrini meseca«, zaradi dragocenosti nekatera le po nekaj dni. Prvi je bil minuli teden na vrsti Stiški rokopis. 

Stiški rokopis

Stiški rokopis iz 15. stoletja je najpomembnejši slovenski srednjeveški rokopis, shranjen v Nuku. Vsi drugi – Brižinski spomeniki, Rateški in Čedajski rokopis – so v tujini.

Stiški rokopis je najpomembnejši slovenski srednjeveški rokopis, shranjen v Nuku. FOTO: Maj Blatnik/NUK

Stiški rokopis so štiri krajša slovenska besedila, ki so nastala v cistercijanskem samostanu v Stični na Dolenjskem in so dodana obsežnejšemu latinskemu kodeksu. Namenjena so bila pastoralni rabi – ob latinskem bogoslužju naj bi duhovniki za preprosto domače prebivalstvo uporabljali tudi ljudski jezik. Najverjetnejši avtor kodeksa je češki menih, ki se omenja kot »Martin, pridigar v Stični«. Nastal naj bi okoli leta 1428, nekatera slovenska besedila, ki so dodana na koncu rokopisa in jih je zapisal neznani avtor, naj bi bila iz časa okoli leta 1440. Stiški rokopis je v javno hrambo licejske knjižnice, predhodnice Nuka, prešel leta 1784.

Nova pesem o kranjskih kmetih, letak s prvimi natisnjenimi slovenskimi besedami FOTO: NUK

Ain newes Lied von den Kraynnerischen Bauren: 24.–29. junija

Nova pesem o kranjskih kmetih ne priča le o času kmečkih puntov, ampak vsebuje tudi prve natisnjene besede v slovenskem jeziku. Te sestavljajo puntarsko geslo Stara prauda in bojni klic Leukhup leukhup leukhup leukhup woga gmaina, ki se ponavlja v vsaki kitici, so povedali v Nuku.

Avtor pesmi je neznan, natisnjena je bila na posebnem letaku pri tiskarju Johannu Singrienerju na Dunaju leta 1515. Letak je na Dunaju po naključju našel časnikar in zgodovinar Peter plemeniti Radics v knjižnici leta 1876 umrlega gostilničarja Haydingerja. Knjižnico in letak je odkupil in ju nato po enaki ceni odprodal Slovenski matici, ta pa ga je zaupala v hrambo Nuku.

Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske: 1.–31. julija

Kranjski plemič, polihistor, kartograf, naravoslovec in založnik Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) je ena od najzanimivejših osebnosti slovenske zgodovine. Njegovo najobsežnejše in najpomembnejše delo, Slava vojvodine Kranjske, je bilo natisnjeno leta 1689 v Nürnbergu. V enciklopedičnem delu, ki velja za prvi sistematični prikaz slovenske zgodovine, ozemlja in načina življenja, je avtor zajel vse dotedanje védenje o naši deželi in njenih prebivalcih. Celotno delo zajema štiri zvezke, ki imajo skupaj 3532 strani, 24 prilog in 528 bakrorezov.

Slava vojvodine Kranjske zajema štiri zvezke, ki imajo skupaj 3532 strani, 24 prilog in 528 bakrorezov. FOTO: NUK

Jurij Dalmatin, Biblia: 1.–31. avgusta

Biblijo je začel v slovenski jezik prvi prevajati Primož Trubar. Prevod Nove zaveze iz leta 1557 je bil poleg Lutrovega osnova za veliko delo Jurija Dalmatina. Ta je leta 1578 prevedel vso Biblijo, vendar je tiskar Mandelc v Ljubljani natisnil le prevod pentatevha, saj je Dalmatin potreboval za tiskanje celotne Biblije finančno podporo, ki so mu jo ponudile tri slovenske dežele, Kranjska, Štajerska in Koroška. Toda novica o tiskanju je prispela do Karla Avstrijskega, ki je takoj posredoval; Mandelc je moral zapreti tiskarno in bil izgnan iz Ljubljane.

Slovenci smo prevod Svetega pisma dobili 14. na svetu. FOTO: Maj Blatnik/NUK

Avgusta 1581 so se v Ljubljani vendarle sestali protestantski pridigarji in Dalmatinov prevod pregledali vsebinsko in slovnično. Tiskati so jo začeli leta 1583 v Wittenbergu in v pol leta natisnili 1500 izvodov. Knjige so do Štajerske, Koroške in Kranjske tovorili skrite v sodih in skrinjah.

Supraseljski kodeks: 23. –28. septembra

Supraseljski rokopis iz prve polovice 11. stoletja je liturgični kodeks, ki velja za enega od najstarejših slovanskih slovstvenih spomenikov v cirilici. Sestoji iz 285 listov, na vsaki strani je praviloma 30 vrstic. Besedilo je prepisal en sam mož, Petjak po imenu, ki se je podpisal na desnem robu fol. 104r.

Supraseljski kodeks je eden od najstarejših slovanskih jezikovnih spomenikov. FOTO: Maj Blatnik/NUK

V dvajsetih letih 19. stoletja ga je v Supraseljskem samostanu v Rusiji odkril profesor z vilenske univerze Bobrovski. Zadnji del je izročil jezikoslovcu Jerneju Kopitarju, da bi ga prepisal. A preden mu je uspelo vrniti rokopis, ga je prehitela smrt, in tako je ostal v njegovi zapuščini. Skupaj s Kopitarjevo knjižnico je v licejsko knjižnico prispelo več kot 30 kodeksov, med njimi tudi del Supraseljskega. Preostali del je v narodnih knjižnicah v Varšavi in Sankt Peterburgu. Celoten kodeks je uvrščen na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

Primož Trubar (Articuli), Adam Bohorič (Arcticae Horulae): 21.–26. oktobra

Primož Trubar, avtor znamenitih Katekizma in Abecednika, je v slovenskem jeziku napisal kar 22 knjig. Izvod razstavljenega dela Articuli […], ki ga hranijo v Nuku, je iz knjižnice Jerneja Kopitarja. Kot so poudarili v Nuku, bi lahko odlomek opredelili za prvo slovensko novelo, ki sicer še nima primarno estetske, temveč zgolj informativno funkcijo.

Prva slovenska slovnica Adama Bohoriča iz leta 1584 je sad prevajanja Svetega pisma v slovenski jezik. Dalmatin se je namreč lotil prevoda s poglobljenim študijem slovenskega govorjenega jezika. V njem je odkrival zakonitosti in pravila, po katerih se je ravnal. Adam Bohorič je te ugotovitve zbral, pospremil z razlagami in izdal v posebni knjižici, ki je izšla v Wittenbergu istega leta kot Dalmatinov prevod, 1584. Dal ji je latinski naslov Arcticae Horulae (Zimske urice).

France Prešeren, Zdravljica: 27. novembra–3. decembra

Prva verzija Zdravljice Franceta Prešerna je nastala leta 1844, a je pesnik zaradi cenzure, ki je zahtevala črtanje kitice, ni vključil v Poezije iz leta 1847. Delno spremenjeno je nato objavil šele leta 1848. Zdravljica je danes edina državna himna, ki gradi identiteto skupnosti na univerzalni, kozmopolitski izkušnji sobivanja in prijateljstva, v čemer odzvanja sporočilo Beethovnove Ode radosti, himne Evropske unije. Prva objava Zdravljice je tesno povezana z odpravo cenzure, kar je bila ena od najbolj otipljivih pridobitev pomladi narodov, so o njej zapisali v Nuku, v katerem hranijo štiri rokopisne verzije pesnitve.