Mojca Širok: Zlo je zlo, medtem ko smo lahko dobri na tisoč načinov

Med dvajsetminutnim pogovorom sta se barva glasu in hitrost govora Mojci Širok najopazneje­ spremenila, ko je beseda nanesla na boj proti mafiji. »Na določenih geografskih koordinatah je ni mogoče izkoreniniti in Italija je eno izmed teh območij,« je povedala tiho in umirjeno. Tega, kje se konča mafija in kje začne politika, namreč skoraj ni mogoče določiti.

Njen leposlovni prvenec Pogodba,­ finalist kresnikovega izbora za roman preteklega leta, temelji na resničnih dejstvih iz polpretekle italijanske zgodovine, ki se bere kot napet politični triler: od spopadov »rdečih« in »črnih«, prek velikih sodnih procesov proti mafiji, do operacije Čiste roke, ko se je italijanska prva republika sesula v prah, na njenem pogorišču pa so zrasli novi politični akterji s Silviem­ Berlusconijem na čelu. V tem kontekstu dve desetletji pozneje policist Emmanuele Rubino in novinarka Flaminia Lorenzi Vendramin preiskujeta povezave med umori znanega odvetnika, ­kirurga in mafijskega šefa.

Kresnikov finalist Mirt Komel mi je povedal, da se je v detektivki Medsočje zaljubil v žrtev, vi pa ste v intervjuju dejali, da ste se malo zaljubili v lik Emmanueleja Rubina. Kaj nam ta zaljubljenost pove o pisatelju? Je sploh mogoče napisati knjigo, v kateri se ne zaljubiš v vsaj en lik?

V mojem primeru to ni mogoče. Še več: težko si zamislim, da bi ustvarila lik, ki ga ne bi imela vsaj malo rada. Zaljubljenost je močna beseda, ampak tudi največji negativec se te na neki način polasti. V mojem primeru je to stari senator Signara, ki je skupek vsega zločestega in manipulativnega. Na koncu se je tudi on v primerjavi z naslednikom v svetu zla pokazal za manjše zlo.

Morda je to vprašanje malce naivno, pa vendarle: zakaj so kriminalisti v romanih velikokrat alkoholiki?

Ljudje, ki se ukvarjajo s preganjanjem organiziranega kriminala in ki sem jih srečala na poklicni poti, so bili tako ali drugače poškodovani in ranjeni. Pred kratkim sem govorila s tožilcem, ki preiskuje 'ndrangheto v Kalabriji. Preostalo energijo vlaga v nastope po Italiji in govori o nevarnosti kriminalnih fenomenov. V kinu ni bil že trideset let! Z ženo in sinom ne gre iz hiše, ker bi s tem ljudi, ki ga varujejo, spravil v prevelik stres in ker je v resnični nevarnosti. Ne jaz, ne vi, ne katerikoli Slovenec si tega ne more predstavljati. Alkohol je sredstvo na prvo žogo, s katerim kot pisatelj poskušaš na površini označiti notranjo zlom­ljenost človeka, ki se sicer lahko kaže tudi prek česa drugega, denimo agresivnosti. V vsakem primeru je za tak lik najbolj kredibilno, da okoli sebe zgradi obrambne mehanizme in da je čuden.

Mafijo ste dolgo analizirali, a z njo niste imeli neposredne izkušnje. Ste si med pisanjem Pogodbe­ kdaj zaželeli, da bi bili kot vaša junakinja Flaminia? Ali pa ravno obratno: ste si oddahnili, da vam je bil ta boj brez možnosti zmage prihranjen?

To, da nisem iskala tako imenovane druge strani, je bila moja osebna odločitev. Zdelo se mi je, da ta stran nima veliko povedati. Kot je v Ani Karenini zapisal Tolstoj: Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je ­nesrečna po svoje. Če parafraziram, je podobno v boju med dobrim in zlom: zlo je zlo, medtem ko smo lahko dobri na tisoč načinov. Zlo te podre, medtem ko se ljudje instiktivno kot rešilne bilke oprimemo najmanjše drobtinice dobrega.

Zanimiva teza, ampak na prvo žogo bi rekel ravno nasprotno.

Ne. Dobrota te reši; pikica zla te lahko ubije, hkrati pa se lahko zjutraj opreš na drobno dobro besedo ali nasmeh in greš naprej. Flaminia, čeprav je čustveno na dnu, zgrabi vsako priložnost za delo, ker jo to rešuje pred propadom. Tudi to je zmaga dobrega nad zlom.

Zakaj vam je bilo najtežje ­opisovati umore?

Ker mi to ni všeč. Uživam ob opisovanju ljudi in ustvarjanju atmosfere, ampak pisati o razmrcvarjenih truplih? Kljub temu so sestavni del kriminalk, zato se jim ni mogoče izogniti.
V devetdesetih sem za Mladino­ pisala reportaže, v katerih je bilo ključno, da si z besedami znal ustvarjati podobe za bralca. Danes živimo v svetu, v katerem nas obdajajo slike. Ljudje tipkamo sms-sporočila po telefonih, gledamo videovlogerje, tvite, filme … Beseda je postala migrantka; emigrirala je iz našega življenja. Zato mi je v veliko veselje, ko mi kdo reče: Ob branju Pogodbe sem vse prav videl pred očmi …

Omenili ste pisanje za revijo in delo za televizijo, še pred tem ste bili na Radiu Študent. Zakaj ste za lik glavne junakinje izbrali novinarko pri dnevnem časopisu?

Da vse skupaj ne bi bilo preveč na prvo žogo.

Da ne bi bila preveč podobna vam?

Seveda, pa tudi zato, ker sem imela v mislih točno določeno osebo in časopis. Poleg tega v Italiji velja, da so časopisni novinarji pamet­nejši od televizijskih. (Smeh.)

V zadnjem poglavju knjige Oblast brez obraza, ki je izšla leta 2010, citirate misel Giovannija Falcone­ja, italijanskega tožilca in simbola boja proti mafiji: 'Mafija je človeški pojav, in kot vsak človeški pojav ima svoj začetek, svoj razvoj in bo zato imela tudi svoj konec.' Sklepna misel Pogodbe je veliko bolj pesimistična. Kaj se je v tem času spremenilo?

Bojim se, da se je Falcone zmotil. Živel je v svetu, v katerem je bilo v zmago nad mafijo še mogoče verjeti – Falcone je umrl leta 1992 v bombnem atentatu, ki ga je izvedla mafija. Vedel je, v čem je problem, in zato verjel, da je mogoče izrezati ta tumor italijanske družbe. Sedemindvajset let po njegovi smrti to ne velja več, razmere so se preveč spremenile.

Kakšno vlogo ima umetnost v boju proti mafiji?

Umetnost je dvorezen meč. Po eni strani opozarja na te fenomene, po drugi jih mitizira. Mafijci, kot jih vidimo v Botru ali Sopranovih, nas očarajo, čeprav je vsak kriminalec v resnici pokvarjenec z manjvrednostnim kompleksom.

Kot ste že večkrat dejali: mafijci v filmih so precej lepši kot v resnici.

Da, to so privlačne teme, ki zbujajo pozornost in pritegujejo gledalce. Velja pravilo, da je dobro dolgočasno.

Povedali ste, da vam je dal pozitiven odziv bralcev zagon za nadaljevanje, ki se bo menda dogajalo v Ljubljani. Lahko pred kresnikom o tem poveste kaj novega?

Da, prvi del je že napisan.

Še kaj?

Ne vem – tako kot med pisanjem Pogodbe nisem vedela, kaj se bo zgodilo na koncu. Struktura bo podobna prejšnji: zgodba bo razdeljena na tri dele, vsak bo predstavljal en dan in v vsakem bo sedemnajst poglavij. Ampak mi je že žal, da sem vam povedala: navdih je namreč zelo plašna ptica … Verjemite, da sem prva, ki se sprašuje, kaj bo sledilo. Po izidu Pogodbe živim v nenehnem strahu, da ne bom več doživela navdiha.

Je strah utemeljen?

Ne vem, vprašajte kakšnega pisatelja, ne mene. Kot sem že ­tisočkrat povedala: uspeh te knjige me je zelo presenetil. Ne zato, ker bi mislila, da je slaba – vedela sem, da je dober politični triler –, ampak nisem pričakovala, da bo tako dobro sprejeta na vseh ravneh. Nisem pričakovala modre ptice, kaj šele nominacije za kresnika.

Kaj o Pogodbi pravijo italijanski­ kolegi? Lahko v kratkem ­pričakujemo prevod?

Delo je prevedeno v angleščino, to je bil eden izmed pogojev moje pogodbe z Mladinsko knjigo. Od založnika pa je odvisno, kako ga bo tržil na tujih trgih. Prebrali so ga tudi Italijani in odziv je bil podoben kot v Sloveniji.

Kakšen bi bil po vašem idealen umor na kresni večer na Rožniku?

Način izbora kresnika je idealen za kriminalko. V igri so velika pričakovanja petih avtorjev, ki so različnega porekla in prihajajo iz različnih okolij. Okrog njih lahko zgradiš pet človeških dram; zakaj je za vsakega izmed njih pomembno, da dobi nagrado. Idealno bi bilo, da bi med zasedanjem preminil eden od članov žirije. To bi bila tipična agathochristiejevska postavitev: pet ljudi, ki sedijo v zaprtem prostoru. V občinstvu bi se gotovo našel kak kriminalist in ljubitelj literature – recimo, da je moj oboževalec, ki je prišel na ­Rožnik, da bi me podpiral. Po umoru bi takoj začel preiskovati nastalo situacijo, zavaroval bi prostor … Ali pa bi se dva avtorja, ki piševa kriminalke, vključila kot amaterska preiskovalca. Kdo pa bi bil morilec? Moraš si izmisliti nekaj iz trte izvitega, a hkrati ne nemogočega; nekaj, na kar napeljuješ od začetka. (Premislek.) Morda povezovalec programa. Kdo bo povezovalec programa?

Vesna Milek.